Več dialoga in pogovorne kulture v Cerkvi, pravi prof. Leo Karrer

FRIBOURG (Četrtek, 23. avgust 07 RV) – Leo Karrer, profesor za pastoralno teologijo v Fribourgu si prizadeva za več dialoga in pogovorne kulture v Cerkvi. Odgovorne osebe v Cerkvi bi morale bolj posredovati med stranmi in manj deliti ter biti bolj zavzete za ekumenizem.
Na področju ekumenizma, odgovorni v Cerkvi, ne bi smeli iskati iver v očeh drugih in prezreti bruna v lastnem očesu, pravi nekdanji predsednik Združenja evropskih katoliških teologov. Ta nadalje pravi, da vesoljnosti Cerkve kot sistem in ustanovo ni mogoče preprosto istovetiti z zakramentalno razsežnostjo Cerkve in duhovništva, kar katoliška teologija v ekumenskih pogovorih pravilno in posebej naglaša. Pri tem prof. Karrer uvede utemeljeno različico, da je namreč cerkveno krščanstvo drugotnega pomena v vzpostavljanju osebnih odnosov z Bogom.
Problem s sistemom, kakor se je v zgodovini razvil, je v tem, pravi Karrer, da dejansko ne vzpostavlja celostnega stika s stvarnostjo. Skrajno cenralizirana organizacija, katere ustanove delujejo le od zgoraj navzdol ni najbolj pripravna, da bi zaznala vprašanja in potrebe vseh ljudi. Tak sistem pa tudi izgubi duhovno dinamiko, ki jo ljudje v vseh dobah iščejo. Pogosto pa se tudi zapre v svojo lastno estetiko kot v slonokoščeni stolp. Takšno stanje je obžalovanja vredno, ker ne omogoča ljudom dostopa do duhovnih globin in neprimerljivega bogastva, ki ga v sebi nosi vesoljna Cerkev. V Katoliški Cerkev je namreč toliko karizmatičnega dinamizma, duhovnih vzgibov, miselnega naboja, človeških moči in še več dobre volje, ki bi jih odgovorni v Cerkvi, kljub neurejeni prisotnosti, morali vključiti v delovanje krščanske skupnosti.
Prof. Karrer kot rešitev takega stanja predlaga dialog namesto napetosti. Kot prvo bi morali v delovanju skupnosti uvesti več mnogovrstnih izkušenj, ki bi pospešile pogovor od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Pretok in obtok duhovnega in človeškega bogastva je preprosto premajhen, pravi švicarski teolog, in ne vodi k večji zrelosti, ne kristjanov kot posameznikov ne krščanske skupnosti v celoti. Tako stanje bo postalo nevzdržno, če v Cerkvi ne bomo uvedli bolj prožne zbornosti ali sinodalnega načela, ki ga teologija vedno pojmuje kot edinost v različnosti. Cerkev bo morala preseči, če ne bo hotela ostati na obrobju družbe, svoje majhne notranje spore in postati orodje odprtega dialoga, kraj kulture razpravljanja, kot tudi soudeležene odgovornosti. Cerkev je namreč bolj kot kraj sporov, kraj rešitev problemov in predvsem sprave.