Homilija Svetega očeta za praznik Marijinega vnebovzetja
CASTELGANDOLFO (Četrtek, 16. avgust 07 RV) – Papež Benedikt XVI. je včeraj, na praznik
Marijinega vnebovzetja, začel svojo homilijo z mislijo sv. Avguština, ki jo je ta
velik cerkveni učitelj zapisla v svojem delu O Božjem mestu, da je vsa človeška zgodovina
in zgodovina sveta ena sama velika borba dveh ljubezni: božje ljubezni vse do izgube
samega sebe, do darovanja samega sebe in ljubezni do sebe, vse do prezira Boga, do
sovraštva do drugih. Isto razlago zgodovine nam daje tudi Knjiga razodetja, ki prav
tako govori o dveh ljubeznih: o ljubezni in sebičnosti. Sveti pisatel ti dve ljubezni
opiše v dveh prispodobah. Oriše nam mogočnega rdečega zmaja, z njegovo silovito in
vznemirljivo neusmiljeno močjo, ki ne pozna ljubezni in je poln sebičnosti, groze
ter nasilja. Ko je apostol Janez pisal Knjigo razodetje, so zanj bili zmaji rimski
protikrščanski cesarji od Nerona do Domicijana. Njihova moč je bila brezmejna: vojaška,
politična, propagandna moč Rimskega imeprija je bila takšna, da je pred njo bila vera,
Cerkev kot nemočna žena, ki nima možnosti preživetja in toliko manj zmagati. Kdo bi
se mogel zoperstaviti takšni oblasti in moči? Kljub temu pa vemo, da je na koncu zmagala
nemočna žena. Ni zmagala sebičnost in tudi ne sovraštvo. Zmagala je Božja ljubezen,
Rimski imperij pa se je odprl krščanski ljubezni. Besede Svetega pisma vedno
presegajo zgodovino, je nadaljeval papež. Tako nam rdeči zmaj ne nakazuje le protikrščanske
oblasti preganjalcev Cerkve v prvih stoletjih, ampak materialistične in protikrščanske
diktature v vseh obdobjih. V prejšnjem stoletju smo videli, kako se je moč zmaja uresničila
v nacistični in stalinistični diktaturi, ko je oblast posegala v vse kotičke človekovega
bivanja. Vse je kazalo, da bo vera na daljši rok propadla in da bo zmagal rdeči zmaj,
ki je hotel požreti Boga, ki je postal otrok, in ženo, Cerkev. Tudi v tem primeru
je dejansko na koncu zmagala ljubezen, ki je močnejša od sovraštva. Tudi danes
obstaja zmaj na nov način v drugačnih oblikah, je nadaljeval papež. Obstaja v materialističnih
ideologijah, ki pravijo: Nesmiselno je misliti na Boga, neumno je spoštovati deset
Božjih zapovedi; vse to so stvari preteklosti. Edino pametno je živeti le za sebe.
V življenju je treba vzeti le tisto, kar ti pomuja, in kar je mogoče užiti. Pomembno
je le uživati, skrbeti zase, se zabavati. Samo to je življenje. In ponovno se zdi
nesmiselno in celo noro upirati se takšnim pogledom na svet, ker takšna miselnost
prevladuje v našem času. Povrhu ima za seboj vso moč medijev in propagande. Zdi se,
da je danes nemogoče misliti na Boga, ki je ustvaril človeka, ki je postal otrok in
je vladar sveta. Tudi danes se ta zmaj zdi nepremaglijiv, toda tudi danes je
res, da je Bog močnejši od zmaja, da zmaguje ljubezen in ne sebičnost. Papež je
nato prešel na opisovanje druge prispodobe, ki je žena, oblečena v sonce, to je v
Boga, ki popolnoma živi v Bogu, ki jo obdaja in prežema Božja luč. Obdaja jo dvanajst
zvezd, to je dvanajst Izraelovih plemen, celotno božje ljudstvo, skupnost svetnikov,
pod njenimi nogami pa je luna, podoba smrti in smrtnosti. Marija je zapustila smrt,
popolnoma je predana življenju, s telesom in dušo vzeta v Božjo slavo in postavljena
v zgodovino kot tista, ki je presegla smrt, in nam pravi: »Pogum, na koncu zmaga ljubezen!«
To je prvi pomen žene, ki ga je dala Marija. »Žena obdana s soncem«, je veliko znamenje
zmage ljubezni, zmage dobrega, zmage Boga. Je veliko znamenje tolažbe. Toda ta
žena ki trpi, ki mora pobegniti v puščavo, ki rodi s krikom bolečine, ta žena je tudi
Cerkev, Cerkev romarka skozi vse čase. V vseh rodovih mora na novo roditi Kristusa,
ga prinesti na svet z veliko bolečino, v svet, ki veliko trpi. Cerkev v vseh časih
preganja zmaj in takorekoč živi v puščavi. Toda Cerkev, Božje ljudstvo v vseh časih
živi iz Božje luči in jo, kot pravi Evangelij, hrani Bog sam z evharističnim kruhom.
In tako v vseh stiskah, v vseh najbolj raznolikih okoliščinah tekom časa na vseh koncih
sveta sredi trpljenja vedno zmaguje. Kot taka, je Cerkev prisotnost, poroštvo Božje
ljubezni zoper vse ideologije sovraštva in sebičnosti. Tudi danes vidimo, da zmaj
hoče požreti Boga, ki je postal otrok. Ne bojmo se za tega Boga, je zaključil
papež svojo pridigo. Bitka je že dobljena. Tudi danes je ta slabotni Bog močan; je
prava in edina moč. Tako je praznik Marijinega vnebovzetja za vse nas povabilo, da
zaupamo v Boga in da v življenju posnemamo Marijo.