AMERICA (Sreda, 15. avgust 07 RV) – V včerajšnjem prispevku o papežu Benediktu XVI.
kot diplomatu in delavcu za mir smo približali njegovo potovanje v Turčijo. Kljub
mnogim oviram in dvomom o uspehu obiska, je papež na koncu osvojil srca Turkov, kakor
je zapisal jezuitski pater Drew Christiansen. Kot uspešen diplomat in delavec za mir
se je papež Benedikt XVI. izkazal še v eni krizni situaciji. To je bila izraelska
vojna proti Hezbollahu in Libanonu lansko leto. Papeževo stališče je bilo vseskozi
znano. S pastoralno rahločutnostjo je izrazil željo, da bi prva nedelja od začetka
vojne postala dan molitve in posta, kar je kazalo, s kakšno resnobnostjo je sprejel
te konflikte. O njih je redno govoril v sporočilih ob nedeljskih molitvah Angelovega
čaščenja, in tako pritegoval pozornost svetovne javnosti na razmere na Bližnjem vzhodu.
Njegova izjava je bila jasna in neposredna, ne da bi bila obarvana s tradicionalno
vatikansko diplomacijo ali z izjavami Janeza Pavla II. Že na začetku je dal na plano
bistroumen program, ki je presegel vse, kar so predlagali pomembni tuji državniki.
Program je vseboval takojšnjo prekinitev vojaških spopadov in sprejet sporazum na
podlagi pogajanj, spoštovanje humanitarnega vojnega zakona (kar je pomenilo, da civilisti
in zdravstveni delavci niso tarče napadov), priznanje humanitarnega koridorja (da
bi begunci lahko umaknili pred napadi) in pomoč beguncem v težavnih situacijah. Minil
je ves mesec, preden je svetovna skupnost ujela korak s papežem in postavila prekinitev
vojaških spopadov na prvo mesto. V času premirja je veleposlanik Združenih držav pri
Svetem sedežu Francis Rooney razkril ameriške načrte za obnovitev pomoči in humanitarne
podpore v Libanonu. Slednje je bilo jasen znak, da je vlada sprejela načrt, ki se
je nanašal na pomembnost Libanona in krščanstva na Bližnjem vzhodu. V tednih, ki so
sledili, se je zavlačevalo s sprejetjem sporazuma, ki je vključeval načrt Združenih
narodov, da se preneha z napadi in prepreči nadaljnje konflikte na libanonsko-izraelski
meji. Pomembno vlogo pri posredovanjih v Libanonu so imeli tudi maronitski patriarh,
Sinoda Maronitske cerkve, in Zbor katoliških škofov v Libanonu. Nasprotovali so strankarstvu
in podpirali narodno združitev, ki bi temeljila na libanonskem državljanstvu. Maronitski
patriarh Nazrallah Sfeir je na začetku letošnjega postnega časa izdal nenavadno pastoralno
pismo z naslovom O ljubezni do domovine, v katerem je razmišljal o pristnem patriotizmu.
V Iraku, Palestini in Libanonu so se kristjani soočali z nezaslišanimi pritiski, prav
tako pa tudi v Jordaniji in Siriji, ki ju je bremenilo veliko število beguncev. 21.
decembra je papež Benedik XVI. napisal Božično pismo, namenjeno kristjanom na Bližnjem
vzhodu, da bi jih opogumil k vztrajnosti. Priznal je, da dogodki s katerimi se kristjani
soočajo, v ljudeh spontano povzročijo medsebojno obtoževanje in jezo ter vodijo k
maščevalnim namenom in dejanjem. Medtem ko zamera lahko nudi varljivo zadovoljstvo,
je rezultat takih naporov razočaranje. Papež nadaljuje, da bi oseba, ki trpi, morala
najprej poskušati razmeti drugo osebo, ki prav tako preživlja trpljenje v podobnih
razmerah. Kot najboljše upanje za ozdravitev papež svetuje potrpežljiv in ponižen
pogovor. Tak pogovor je dal pozitivne rezultate v mnogih deželah, ki jih je prizadelo
nasilje in maščevanje. Tudi za žrtve nasilja je papež v pismu svetoval odločitev za
nenasilje. Z Božičnim pismom je Benedikt pokazal svojo skrb za vse vernike, ki trpijo
ter jih hkrati pozval k odpuščanju, pomiritvi in solidarnosti. O pomenu njegovega
pisma pa v naši jutrišnji oddaji, ko bomo zaključili razmišljanje jezuitski patra
Christiansena o Svetem očetu kot izjemnem delavcu za mir.