Papeževo prizadevanje za mir med obiskom v Turčiji

AMERICA (Torek, 14. avgust 07 RV) – V današnjem prispevku nadaljujemo z razmišljanjem jezuitskega patra Drewa Christiansena o Svetem očetu in njegovi vlogi v prizadevanjih za svetovni mir. Na papeževo predavanje v Regensburgu se je javnost burno odzvala, čeprav so bili očitki neupravičeni. Papež in vsa Rimska kurija sta se na nastalo situacijo odzvala hitro, mirno in učinkovito, Benedikt XVI. pa se je izkazal kot izreden diplomat. Tudi v tem, da svojega načrtovanega potovanja v Turčijo ni nameraval odpovedati.
Še pred Regensburgom je glede obiska Turčije bilo videti, da se okrog njega kopičijo številne težave. Več mesecev so Turčijo napolnjevala razna proti-katoliška podpihovanja. Kot kardinal je papež Benedikt XVI. razburkal vodo, ko je podal svoje stališče glede vstopa Turčije v Evropsko unijo, in izjavil, da država z Evropo ne deli enake krščanske identitete. V mesecih, ko se je obisk vedno bolj približeval, so bili napadeni in ubiti mnogi duhovniki. Roman, ki je opisoval umor papeža med njegovim obiskom Turčije, je bil na vrhu najbolje prodajanih knjig. Regensburško predavanje, ki je sledilo protestom proti bogokletnim karikaturam na Danskem, je še poostrilo sovražno naravnanost do kristjanov, predvsem pa do papeža Benedikta XVI. Vztrajati pri odločitvi za obisk Turčije sredi te razburjenosti, kaže na poseben pogum in zaupanje v božjo previdnost. Napeto stanje je še bolj otežilo doseči osnovni namen potovanja, ki je bil izkazati vzajemno složnost z Ekumenskim pravoslavnim Patriarhom v Carigradu. Čeprav je Turčija sekularna država, je pritisk vlade na patriarhat posebej oster. Vlada postavlja pogoje glede volitev patriarha, ne priznava njegove vloge med pravoslavnimi kristjani in ne dovoli, da bi ponovno odprli semenišča, ki so bila zaprta leta 1971. Zaradi prerekanj okrog Regensburga, je možnost, da bi papežu uspelo pripraviti slovesnost ob sklenitvi edinosti s pravoslavnimi, bila videti zelo majhna.
Turška vlada Vatikana ni nikoli zaprosila za odpoved potovanja. Njen predsednik Tayyip Erdogan, ki je dal vedeti, da bo v času papeževega obiska nekje v tujini, je na koncu ostal toliko, da je pozdravil papeža in se šele nato napotil v Evropo. Papež je do turškega naroda izrazil naklonjenost in navajal besede papeža Janeza XXIII., ki je bil tudi nuncij v Ankari, da ljubi Turke, h katerim ga je poslal Bog. Benedikt je do Turčije izrazil tudi svoje spoštovanje ter jo imenoval »plemenita dežela«, kjer se je islamska civilizacija razcvetela v vsej svoji raznolikosti, vključno z literaturo in umetnostjo. Na srečanju z Alijem Bardaoglujem, voditeljem Direktorata za verske zadeve, je Benedikt navajal papeža Gregorja VII. In tako pozval k posebni dobrodelnosti, ki so jo muslimani in kristjani dolžni eni drugim. Kajti verujemo v enega Boga, je dejal papež, čeprav na različne načine, in ga vsak dan slavimo in častimo kot stvarnika in gospodarja sveta. V Modri mošeji, ki je najbolj pomembno svetišče v Carigradu, je Benedikt skupaj z glavnim carigrajskim muftijem stal pred mihrabom, zidno nišo, ki označuje smer v kateri leži Meka. Po poročanju novinarjev, je ob tem dogodku papež dejal muftiju: »Hvala za ta trenutek molitve.« Pater Lombardi, predstojnik Tiskovnega urada Svetega sedeža, je pojasnil, da je šlo za osebno molitev, brez zunanjih gest krščanske molitve, da bi se tako pokazalo na združenost kristjanov in muslimanov. Pozneje je papež povedal, da je v mošeji molil z namenim, da bi se vsi verniki videli kot bratje in sestre.
Po vsem tem, kar smo našteli, bi bilo težko še naprej vztrajati pri Benediktovi »ostri« drži do islama. Ob koncu obiska, je papež Benedikt XVI. že osvojil srca Turkov. Kakor je eden izmed njih povedal: »Hitro se razjezimo in hitro odpustimo.« Obenem je Benedikt, v svoji mirni in neposredni maniri pokazal na bistveno sporočilo svojega obiska. Nasproti verskemu in kulturnemu nasilju, je postavil ponovni poziv h kulturnemu dialogu in ponavljal, da gre za življenjsko nujo o kateri je odvisna naša prihodnost. Ker je bil dobro seznanjen s trpljenjem verskih manjšin v Turčiji, je prav tako branil versko svobodo in pravice manjšinskih verskih skupnosti. Civilna oblast vsake demokratične države je dolžna zagotoviti svobodo vseh vernikov in jim dovoliti, da svobodno urejajo življenje svojih verskih skupnosti, je dejal papež diplomatskemu zboru na srečanju v Ankari. Benedikt je pokazal, da tudi med samim celjenjem in zdravljenjem medsebojnih odnosov, svetovni verski voditelj lahko z ljubeznijo govori resnico. Na tak način se je papež Benedikt XVI. izkazal kot diplomat in kot delavec za mir.
Izrael, palestinsko vprašanje in Libanon so že desetletja najbolj občutljivo področje svetovnega miru. O pristopu Svetega očeta k tem vprašanjem pa v naslednjih dveh oddajah.