Sveti oče graditelj miru

AMERICA (Nedelja, 12. avgust 07 RV) – Leto dni po tistem, ko je papež Benedikt XVI. v Regensburgu navajal besede bizantinskega cesarja o islamu, je bolj malo slišati o vatikanski novih smernicah glede islama. Pozornost se je premaknila na papežev nepričakovani uspeh, ko je prevzel vlogo diplomata in delavca za miru. Po tem, ko je prejšnji papež Janez Pavel II. nadziral padec komunizma v Vzhodni Evropi in spodbudil vladne spremembe od Haitija do Vzhodnega Timorja, so le maloštevilni pričakovali, da bo papež Benedikt XVI., učenjak in varuh čistosti cerkvenega nauka, podobno vplival na svetovne dogodke. A pokazalo se je, navkljub kratkemu hrupnemu obdobju dveh let njegove službe, papež Benedikt XVI. obvladuje tudi vlogo diplomata in verskega delavca za mir.
O papeževi vlogi v prizadevanjih za mir na svetu razmišlja jezuitski pater Drew Christiansen, ki je bil 13 let svetovalec pri Škofovski konferenci ZDA. Njegovo mnenje bomo predstavljali tekom več oddaj v naslednjih dneh.
Sveti sedež že tisoč let pošilja diplomate v tuje države. V pontifikatu papeža Janeza Pavla II., ki je veliko potoval, je diplomatska vloga pridobila na pomenu in razvila nove oblike. Intenzivnost je bila očitna v številnih aktivnostih, od osrednje Evrope do Balkana in Srednjega Vzhoda. Nova oblika pa se je pojavila v verskem prizadevanju za mir, predvsem v pozivu Janeza Pavla II., da se v času spopadov srečajo verski voditelji, se uprejo nasilju in razglasijo svojo zavezanost miru. Versko prizadevanje za mir papeža Janeza Pavla II. je postalo znano kot »Duh Asizija« in se je nanašalo na medversko molitev za mir, ki je v Asiziju potekala leta 1986. Sledili sta ji dve pomembni srečanji. Leta 1991, ob začetku vojne v bivši Jugoslaviji, in leta 2002, ob terorističnem napadu na Združene države in napadom na Afganistan. Skupnost sv. Egidija v Rimu je »Duha Asizija« ohranjala živega od leta 1991 naprej, najbolj s svetovnim dnevom molitve za mir. Na lanskoletnem molitvenem srečanju, ki je potekalo v Washingtonu, so se zbrali katoliški prelati, voditelji drugih verskih skupnosti iz vsega sveta in tako nazorno pokazali, da je prizadevanje za mir popolnoma povezano z samim življenjem današnje Cerkve. Kakor je dejal William Murphy, ki je bil v času Asizija 1986 podsekretar Papeškega sveta za pravičnost in mir, je bila v načrtovanje srečanja vpletena vsa Rimska kurija. Navzlic tem skupnim pripravam pa je prizadevanje papeža Janeza Pavla II. za mir ostalo sporno za nekatere skupine v Rimski kuriji. Pojavljale so se namreč govorice, ki so vztrajale pri tem, da je imel sedanji papež Benedikt zadržke glede sinkretizma, to je struje, ki iz vsakega verstva vzame le nekatere najbolj pozitivne prvine, kot se je to kazalo v Asiziju leta 1986. In te zadržke do sinkretizma, torej združevanja različnosti, je tudi ohranil kot papež. Te govorice so dobile na teži, ko je dal škofa v Asiziju, Škofovsko konferenco v Umbriji in Italijansko škofovsko konferenco pod drobnogled cerkvene oblasti. A ob 20. letnici prvega asiškega dogodka, torej septembra lansko leto, je papež Benedikt XVI. poslal toplo in spodbudno voščilo. Blago je svaril pred sinkretističnim razumevanjem srečanja in nadrobno osvetlil potrebo takšnih srečanj pred dvajsetimi leti in v današnjih dneh. O Asiziju leta 1986 je zapisal, da je pomen molitve za mir bil izpričan s strani predstavnikov različnih verskih izročil. Pripadniki različnih veroizpovedi, ki so se zbrali k molitvi, kažejo na to, da molitev ne ločuje, temveč povezuje in je odločilni element v učinkoviti pedagogiki za mir, bistvena v prijateljstvu, vzajemnemu sprejemanju in dialogu med ljudmi različnih kultur in religij. Letos je papež Benedikt XVI. pohvalil karizmo laičnih verskih gibanj, vključno s Sv. Egidijem, ki je nosilec »Duha Asizija«. Meseca junija, na slovesnem obhajanju 800. obletnice spreobrnjenja sv. Frančiška, je prvo srečanje v Asiziju imenoval »preroška intuicija in trenutek milosti«, kar nedvomno niso besede zapriseženega skeptika. Nadaljeval je, da nam Asizi govori o zvestobi lastnemu verskemu prepričanju, predvsem pa o zvestobi križanemu in vstalemu Kristusu. Ta zvestoba ni izražena z nasiljem in nestrpnostjo, temveč z iskrenim spoštovanjem do drugih, v dialogu in v oznanilu, ki kliče k svobodi in razumnosti ter ostaja zvest miru in sprave. Nekatere pretirane razlage o tem, da je bilo frančiškane v Asiziju potrebno obrzdati, so prišle s strani t.i. »vatikanistov«, kakor se v vsakdanji govorici imenuje novinarje, ki poročajo izključno o Vatikanu. Njihov namen je bil omejiti pogled javnosti na vatikansko politiko do islama in vsiliti stališče, da jo je po 11. septembru potrebno spremeniti. Skrivaj so hoteli namestiti Benediktovo novo in domnevno trdo držo do islama. V njihovem delovanju je bilo pogosto zaslediti neokonzervativno zavezništvo z Evropejci kot je italijanski senator Michele Pera in nekaterimi Američani kot je George Weigel, ki so tako dobivali znatno in koristno pozornost ter javno razglašali domnevno držo novega papeža do islama. Šlo je za prizadevanja, da bi v Cerkev vnesli razprtije in sovraštvo. Vendar papež Benedikt XVI. z njimi ni delil navdušenja nad pridobivanjem novih sovražnikov.
Kako o papeževih miroljubnih prizadevanjih na področju odnosov med Vatikanom in islamom razmišlja jezuitski pater Drew Christiansen, pa prisluhnite v naši jutrišnji oddaji.