Nagovor Svetega očeta pred molitvijo Angelovega čiščenja

(Nedelja, 12. avgust 07 RV) Sveti oče je pred molitvijo Angelovega češčenja zbranim vernikom na dvorišču papeževe rezidence dejal, da nas današnje bogoslužje na nek način pripravlja na praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga bomo obhajali 15. avgusta. Današnje bogoslužje je namreč v celoti usmerjeno v prihodnost, k nebesom, kamor je šla Sveta Devica pred nami v rajsko veselje. Današnji odlomek iz evangelija vabi kristjane naj zavzamejo določeno stališče do materialnih dobrin, ki so v dobri meri utvare in se zvesto usmerijo v izvrševanje dolžnosti, ki ohranijo pravo usmerjenost do tistega, kar večno ostane. Zato vernik ostaja čuječ, da bo sprejel Jezusa, ko bo prišel v slavi. Gospod spodbuja svoje učence s konkretnimi primeri iz življenja naj živijo to notranjo razpolžljivo držo, kot tisti služabniki v priliki, ki so čakali, kdaj se njihovo gospodar vrne s pota. »Blagor tem služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe« (Lk 12,37). Moramo torej bdeti, moliti in delati dobro.
Res je, je nadaljeval Sveti oče, da smo na zemlji vsi na prehodu, kot nas primerno spomni današnje drugo berilo iz pisma Hebrejcem. To nam predstavi Abrahama v romarski obleki, kot pastirja, ki živi šotoru v tuji deželi. Na njegovi poti ga vodi vera. »Ker je Abraham, pravi sveti pisatelj, veroval, je ubogal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre« (Heb 11,8). Njegov pravi cilj je bilo dejansko »mesto s trdnimi temelji in njegov graditelj Bog. Mesto, o katerem govori sveti pisatelj, ni ta svet, ampak nebesa. Tega se je zelo zavedala prva krščanska skupnost, ki je samo sebe na zemlji imenovala »tujko«, in je svoje manjše krščanske skupnosti imenovala »parrochieae - župnije«, kar pomeni dobesedno skupine tujcev (grško pa'roikoi) (1Pet 2,11). Na ta način so prvi kristjani izražali najbolj pomembno značilnost Cerkve, ki je prav njeno hrepenenje po tem, kar je zgoraj, po nebesih. Zato nas današnje bogoslužje vabi, da razmišljamo »o življenju v prihodnjem veku«, kot izpovedujemo v veri. To je povabilo, da naše življenje živimo modro in premišljeno, da pozorno razmišljamo o naši usodi, to je o tisti stvarnosti, ki jih kristjani imenujemo poslednje reči: smrt, sodba, večnost, pekel, nebesa.
Devica Marija, je zaključil papež svoj današnji nagovor pred opoldansko molitvijo, ki iz nebes bdi nad nami, naj nam pomaga, da ne pozabimo, da smo na zemlji le popotniki, in naj nas nauči, da se pripravljeni srečamo z Jezusom, »ki sedi na desnici Boga Očeta Vsemogočnega: od koder bo prišel sodit žive in mrtve«.
Po molitvi Angelovega češčenja se je Sveti oče zelo zavzel za milijone tistih, ki so jih prizadele poplave v Jugovzhodni Aziji in so ostali brez strehe in drugih življenjskih potrebščin. Ko izražam, je dejal, svojo globoko bolečino ob trpljenju milijonov ljudi, spodbujam krščanske skupnosti, da molijo za žrtve in se pridružijo pobudam solidarnosti, ki želijo olajšati trpljenje tolikih zelo preizkušanih oseb. Vsem tem našim bratom in sestram naj tudi ne izostane pravočasna in velikodušna pomoč mednarodne skupnosti, je dejal papež.