Duhovna misel s. Darije Krhin za 18. nedeljo med letom

(4. avgust 07 RV) Dragi bratje, drage sestre! Ko premišljujemo evangelij 18. nedelje med letom, je dobro, da se zavemo, da ga je napisal evangelist Luka, ki od vseh evangelistov najbolj poudarja uboge. Za njega je pravi Jezusov učenec tisti, ki je pripravljen žrtvovati materialne stvari v služenju Gospodu. Izrecno pove, da so Peter, Janez in Jakob "zapustili vse" (5,11) in šli za Jezusom. Podobno pravi, da je cestninar Levi (5,28) "pustil vse in šel za Jezusom". Drugi cestninar, Zahej (19,8), pa je "polovico svojega imetja dal ubogim".
Vrnimo se k priliki, ki pove, kako je nekemu bogatinu polje dobro obrodilo. Judje so bili prepričani, da je Bog prvenstveno odgovoren za to, da zemlja bogato obrodi in ne ljudje. Zato tudi nihče nima pravice manipulirati z Božjimi darovi. Iz tega sledi, da je treba dobrine prosto deliti, zlasti še s potrebnimi. Bogatin, ki je računal, kaj vse bo naredil, da bo imel kam spraviti pridelek, je na to kar pozabil. Toda to so bili samo njegovi načrti; Božji so bili drugačni. Njegova življenjska pot se je končala in Bog mu pravi: "Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si spravil, čigavo bo?" Kar je bogatin skušal na vsak način ohraniti, je bilo samo po sebi dar od Boga, kateremu je sedaj moral vse prepustiti, s polnim obračunom o svojem oskrbovanju.
Prav tu je še ena značilnost te prilike, ki je edinstvena med prilikami. V njej se Bog sam pojavi kot aktivni udeleženec v zgodbi. V priliki o bogatinu in ubogem Lazarju je Abraham tisti, ki govori z bogatinom v - lahko bi rekli - dramatičnem dialogu med blaženimi v nebesih in nesrečniki v peklu, in ne Bog.
Ustavimo se še pri prvem delu evangelija, ki pravi, da je nekdo iz množice Jezusa prosil, naj bo neke vrste delivec dediščine. Vendar je Jezus to zavrnil, ker ni prišel, da bi urejal socialna vprašanja; njegovo poslanstvo je bilo spremeniti srca ljudi, da bi sami znali biti pravični do svojih bližnjih. Zato je bil Jezusov odgovor: "Pazite in varujte se vsake pohlepnosti, kajti človekovo življenje ni v premoženju, četudi ga ima kdo obilo." Jezus je s tem jasno povedal, naj se izogibamo vseh oblik pohlepa. Kajti - kot pravi star grški pregovor, je "pohlep podoben pitju morske vode - bolj jo piješ, bolj žejen postajaš." Veliko resnice je v tem, pregovor pa potrjujejo tudi mnoge bridke življenjske izkušnje. Odkar je Kajn ubil svojega brata Abela, sta pohlep in zavist neštetokrat vzrok, da ni človek srečen. Za tolike probleme, nepotrebne skrbi in neprespane noči je kriva misel na bogastvo, zlasti kadar jo vodi nebrzdana želja po "imeti več, kot imajo drugi, npr. moji sosedje".
Pa vendar: ob koncu ne bomo odnesli s seboj ničesar, kar smo v življenju zbrali materialnega; odnesli bomo samo svoja dobra dela. Irski pregovor pravi s tem v zvezi: "Mrliška srajca nima žepov." Ne moremo odnesti s seboj bogastva ne z denarjem kupiti nebes. Včasih pozabljamo, da je življenje kratko in mine zelo hitro. Tudi ga ne moremo ponoviti, pa vendar se vse prehitro zapletemo v stvari, ki so minljive. Zato je tako pomembno, da čas, ki nam je dan od Boga, dobro porabimo. To, kar je pomembno, je, da smo bogati pred Bogom, da dobro uporabljamo stvari, ki jih imamo, prepričani, da si s tem pridobivamo zaklad za nebesa, ki ga po Jezusovih besedah "ne uničujeta ne molj ne rja in ga tatovi ne kradejo". Kot vidimo iz Apostolskih del, so prvi kristjani to dobro razumeli in bili velikodušni v delitvi svojega s potrebnimi. Miloščina in delitev dobrin sta torej del krščanske modrosti, ki nas dela bogate pred Bogom.
Če smo iskreni, evangeljski odlomek zastavlja vprašanja tudi nam in nanje moremo le sami odgovoriti: Ali smo glede na evangeljske zahteve tudi mi 'neumneži'? Ali se morda nahajamo v enaki situaciji, kot bogatin v priliki? In če je tako: ali smo pripravljeni kaj narediti glede tega? Naj nam Bog pomaga prav videti, razumeti in prav delati - za čas in za večnost!