Odgovor Svetega očeta na tretje vprašanje duhovnikov

(27. julij 07 RV) - Tretje vprašanje, ki ga je postavil duhovnik Danijel, se je nanašalo vprašanje priseljencev, med katerimi mnogi niso kristjani. Takšno stanje nas postavlja pred novo nalogo evangelizacije v njihovih sredinah. Toda težko usklajujemo oznanjevanje znotraj krščanske skupnosti in spoštljiv dialog s člani drugih verstev. Kakšne pastoralne smernice nam svetujete?
Vi imate to prednost, da od blizu poznate okoliščine. Jaz, je dejal papež, vam lahko povem, kar svetujem škofom iz Afrike, Azije in Latinske Amerike, ki so v podobnih okoliščinah. Prvo je destvo, da niste več v enotnem svetu. Na Zahodu so prisotni ljudje iz drugih celin, iz drugačnih verstev in drugačnih načinov življenja. Živimo v stalnem srečevanju, kot se je to dogajalo kristjanom v prvi Cerkvi. Takrat so bili kristjani pičla manjšina. Danes je napočil čas, da se naučimo od prvih krščanskih skupnosti. Tem je sv. Peter priporočal »naj bodo vedno pripravljeni dati odgovor za upanje, ki je v vas«. On je tako oblikoval za kristjana merilo, kako naj prepleta oznanjevanje in dialog. Ni izrecno rekel: »Vsakemu oznanjajte Evangelij!«, ampak je rekel, da »morajo biti pripravljeni dati odgovor za upanje, ki je v njih«. Prva točka je torej ta, da je nam jasen razlog za upanje, ki je v nas. Moramo biti osebe, ki vero živijo, ki o veri razmišljajo in jo poznajo v svoji notranjosti in v globino. Tako vera v nas samih postane razumljena, postane razumna. Premišljevati Evangelij v tem smislu pomeni, da o njem pridigamo, govorimo, ga poučujemo kot verouk, da ljudje postanejo sposobni razmišljati o veri. Kot duhovniki moramo to vero še posebno globoko živeti in najdevati načine, da bodo naši verniki lažje našli svojo gotovost in pripravljenost, da svojo vero utemeljujejo tudi pred drugimi. Glede pogovora s pripadniki drugih verstev je papež dejal, da je dobro najti najprej skupne točke. Z muslimani ne bomo govorili najprej o Jezusu kot Božjem Sinu, ker jim je to tuje, ampak o Mariji, ki jo muslimani tudi častijo. Drugi praktičen vidik je ta, da je z njimi potrebno najti skupen sporazum o vrednotah, ki jih moramo živeti. Naslednja velika skupna točka je deset božjih zapovedi. Govoriti o velikih skrivnosti krščanstva, bi bilo bolj težko. Seme pogovora in pristnega stika mora pasti v srce, da bo odgovor vere lahko vsaj tu pa tam vzklil in zorel. Kar pa lahko in moramo narediti je iskanje soglasja o temeljnih vrednotah, ki so podane v desetih zapovedih in jih povzema ljubezen do bližnjega in do Boga. Tako smo vsaj na poti k Bogu Abrahama, Izaka in Jakoba, k Bogu, ki je končno Bog s človeškim obličjem, ki je prisoten v Jezusu Kristusu. O srečanju s Kristusom je možno govoriti v osebnih pogovorih ali v malih skupnostih, medtem, ko je o velikih skupnih vrednotah možno govoriti tudi na večjih srečanjih. Ko tako delamo, že živimo naše razsvetljeno krščansko življenje kot ponižno in potrpežljivo oznanjevanje, ki zna modro čakati na uspehe, je zaključil papež svoj odgovor na tretje vprašanje.