Komentar o Kitajski

(24. julij 07 RV) - V zadnjih dneh je svetovno časopisje na široko poročalo, da je Ljudska republika Kitajska prejšnji mesec na ravni vrednosti brutoproizvodnje prehitela Zvezno republiko Nemčijo in je tako za ZDA in Japonsko postala tretja gospodarska velesila na svetu. Ta ogromen gospodarski dosežek je rezultat gospodarskih reform, ki so jih na Kitajskem začeli leta 1978, torej dobro leto in pol po smrti Maozedonga. Ta pozitiven podatek pa ni edini. Finančne rezerve so minuli mesec znašala 1300 milijard evrov, kar pomeni, da je kitajska vlada v stanju posegati v mednarodne finančne odnose in je postala vlagateljica doma in v tujini in ni več nujno vezana na tuja vlaganja v kitajsko gospodarstvo. Oba uspeha sta sad tridesetletnih reform, stalne in zelo visoke letne gospodarske rasti, ki v povprečju znaša 9,5% na leto, poceni delovne sile in vedno večjega števila podjetij, ki ustvarjajo tehnično srednjerazredne dobre in konkurenčne proizvode. Za svetovno gospodarstvo pa to pomeni, da bo globalizacija potekala drugače, kot so si jo strokovnjaki do sedaj predstavljali.
Na Kitajskem sta v teku vsaj še dva druga ključna procesa, politični in verski.
Sedaj lahko mirno povemo, da se je Kitajska začela poslavljati od komunizma takoj po Maozedongovi smrti leta 1976, ker se Maozedongov komunizem, ki se je oprl na kmečke množice in ne na delavski razred, ni vključil, oziroma ga več kot dva tisoč let stara kitajska državotvorna modrost v svojih globinah ni sprejela. Tega dejstva seveda ne moremo pripisati le okornemu ateizmu, ki sta ga tako Maozedong kot Ču En Lai prinesla iz Francije, ampak bolj anarhični sestavini komunizma in leninizma, ki v svojem bistvu rušita vse pozitivne družbene vezi, najbolj pa državotvorne prvine razvitih držav in družb. Sedanje kitajsko vodstvo se je že poslovilo od komunizma in se vedno bolj usmerja v nekatere državniške drže, ki so bile najbolj učinkovite v več kot dvatisočletni zgodovini kitajske države. Težko je reči, ali je to vrnitev h konfucionizmu v polnem pomenu besede, vsekakor pa so mnoge prvine konfucionizma prisotne v sedanji dinamiki kitajske politike.
Na nek način se je to pokazalo ob pogrebu nadškofa Michela Fu Tieshana v Pekingu, oziroma Beijingu, kitajske patriotične Cerkve, ki je umrl februarja letos. Nadškof je bil pokopan z najvišjimi državniškimi častmi, kot vrhovni duhovni voditelj ljudstva, in seveda na državne stroške. Pogreba so se udeležili zastopnik predsednika Kitajske ljudske republike, predsednik kitajske vlade, predsednik parlamenta in vrsta ministrov. Ta nepričakovana pozornost kitajske vlade ob smrti visokega kitajskega verskega predstavnika, ki ga sedanja vlada priznava, je nekaj novega v celotni kitajski zgodovini. Vsekakor gre za potezo vlade, ki so jo diplomati opazili in je ni mogoče razlagati le z dejstvom, da je Ljudska republika Kitajska gostiteljica olimpijskih iger prihodnje leto. V pozornosti do pokojnega nadškofa je po vsej verjetnosti prisotno tudi sporočilo Svetmu očetu in katoliški Cerkvi v celoti in ne le katoličanom na Kitajskem, ki so zvesti papežu in vesoljni Cerkvi. Na ta vidik je možno zaključiti tudi na osnovi dejstva, da kitajska vlada še ni uradno odgovorila na papeževo Pismo kitajskim škofom, duhovnikom in vernikom, in kar je še bolj zgovorno, da tudi ni odgovorila na druge dokumente, ki jih je Sveti sedež poslal skupaj s papeževim Pismom, kitajski vladi. Vsi navedeni in drugi pokazatelji kažejo, da tako Sveti sedež in Sveti oče osebno, kot kitajska vlada vsestransko in tehtno proučujejo raven in prihodnje vsebinske in druge vidike obojestranskih odnosov. S strani Svetega sedeža lahko rečemo, da nikoli doslej ni tako vsestransko in zavzeto postavil v ospredje prisotnost katoliške Cerkve na Kitajskem. Doslej se nobeden papež ni osebno tako zavzel in izpostavil, kot je to storil Benedikt XVI. s svojim pismom kitajskim škofom, duhovnikom in vernikom. Podobno lahko rečemo za kitajsko vlado. Doslej še nobeden cesar in v zadnjih desetletjih, nobena kitajska vlada ni tako vsestransko zavzeto iskala načine, kako naj ravna do kristjanov na Kitajskem, pa naj pripadajo papežu zvesti Cerkvi ali kitajskim oblastem naklonjeni patriotični Cerkvi. Pri tem se kitajske oblasti dobro zavedajo, da bodo njene odločitve do verskega vprašanja, ne le v odnosu do kristjanov na Kitajskem, ali pa kljub vsemu predvsem zaradi katoličanov, da bo podoba kitajskih oblasti v svetu v veliki meri odvisna prav od teh odločitev.