Duhovna misel sestre Darije Krhin za 15. nedeljo med letom

(14. julij 07 RV) - Dragi bratje, drage sestre! Iz evangelijev vidimo, da je Jezus svojim poslušalcem rad govoril v prilikah. Zato lahko rečemo, da so prilike značilna poteza njegovega oznanjevanja. Evangelist Marko pravi: "V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal" (Mr 4,33-34). S prilikami je Jezus vabil na svatbo božjega kraljestva, zahteval pa je tudi radikalno izbiro: za pridobitev božjega kraljestva je treba dati vse; besede ne zadostujejo, potrebna so dejanja. Prilike so kakor zrcalo za človeka: ali sprejme besedo kakor trda tla ali kakor dobra zemlja? Kaj napravi s prejetimi talenti? (prim. KKC 546). O teh in drugih stvareh je Jezus govoril v prilikah. Smemo jih povzeti v trditev: "če naj bo človeku dano 'razumeti skrivnosti božjega kraljestva', mora postati Kristusov učenec in vstopiti v to kraljestvo" (prav tam).
Tudi tokrat je pred nami prilika, ki jo dobro poznamo, to je prilika o Usmiljenem Samarijanu. Vprašanje je le, ali nam je poznan oziroma ali nam je blizu nauk te prilike, ki bi moral biti tudi naše vodilo v življenju. Duhovnik in levit nista pomagala človeku, katerega so razbojniki pustili na pol mrtvega ob poti; šla sta mimo. Ob njem se je ustavil in ga oskrbel Samarijan. Razlog tako različnih ravnanj je v notranjem zadržanju ljudi do človeka v stiski: v duhovniku in levitu je bila to hladna zaprtost za bližnjega v težavah, v samarijanu pa dobro srce, ki se mu je ranjeni zasmilil in ga je oskrbel. Odgovor pismouka na Jezusovo vprašanje, kateri je bil bližnji ranjencu, je bil jasen: to je "tisti, ki mu je izkazal usmiljenje". Še bolj razumljiv je bil Jezus, ki je na to dejal: "Pojdi in tudi ti tako delaj!"
Kdo je torej moj bližnji? Oziroma: komu naj se jaz približam? Evangelist Luka uporablja tri izraze za "bližnjega". Dva se nanašata na sorodnike, prijatelje in ljudi iz sosedstva, tretji izraz pa pomeni "priti drugemu blizu, približati se mu". Samarijan je torej postal bližnji v trenutku, ko ga je sočutje njegovega srca nagnilo, da se je približal žrtvi in ji pomagal. Bližnji je vsak človek, ki se približa drugemu z dejansko in velikodušno ljubeznijo, ne meneč se za verske, kulturne in socialne razlike. Pot, ki vodi v življenje, je za vsakega človeka pot dejavne ljubezni do bližnjega, do drugega, do drugačnega. Prilika nas uči, da za dosego večnega življenja ni dovolj izpolnjevanje verskih predpisov. Bližnjega je potrebno videti in mu pomagati; bližnjega, ki ga srečamo vsak dan, človeka, ranjenega na duši in na telesu in ob katerem smo morda večkrat v skušnjavi, da bi šli mimo ali ga vsaj obšli po drugi strani ceste. Ob koncu sveta bodo tisti, ki so sedaj "oddaljeni", njihove roke pa so polne del ljubezni, postali "blizu", to je deležni bodo večnega življenja. Za mnoge "oddaljene" bodo prav dela ljubezni tisti "osmi zakrament", ki jim bo odprl vrata večnosti. Priliko zato lahko vzamemo kot opomin, da nas tudi tisti, na katere morda gledamo po strani, učijo živeti evangelij. Vabi nas, da priznamo dobroto tam, kjer bi jo, človeško gledano, najmanj pričakovali. Prilika tudi uči, da moremo prejeti pomoč z nepričakovane strani. Ranjenec iz prilike je bil verjetno Jud, ki prav gotovo ni pričakoval Samarijanove pomoči. Pa vendar je prav on pomagal in poskrbel zanj. Prilika je tudi močna protiutež za vse rasne, nacionalistične in verske predsodke. Samarijan, ki so ga vsi zavračali in prezirali, se je izkazal za globoko človeškega in usmiljenega. Ob priliki naj bi se tudi nanovo zavedli, da je prva zahteva za vsakogar, ki hoče biti Jezusov učenec, ljubezen do Boga in do vsakega človeka. Jezus to zapoved imenuje "novo" ali "svojo" zapoved in razpoznavno 'znamenje' njegovega učenca. S tem, ko pomagamo človeku, ki je v potrebi ali stiski, mu razodenemo pravo Božjo podobo in pripravimo pot Jezusu, ki je prav zaradi svoje popolne ljubezni, ki nam jo je izkazal, "podoba nevidnega Boga, po katerem je bilo vse ustvarjeno", kot trdi apostol Pavel v drugem berilu. Ne čakajmo torej: pojdimo in tudi mi tako delajmo!