Češčenje oltarja ob koncu mašne daritve

ČEŠČENJE OLTARJA (12. julij 07 RV) – Motu proprio Svetega očeta o rabi Rimskega misala iz leta 1962 je tudi postavil v ospredje pomen bogoslužja, posebno še mašne daritve. Zato bomo v naših oddajah občasno podali teološki pomen kakšnega obreda, ali dela obreda, posebno še mašne daritve. Sveta evharistija je vir in višek vsega krščanskega življenja, piše v Katekizmu katoliške Cerkve. Mašni obred je sestavljen iz različnih delov, vsak pa ima posebno mesto in globok pomen v evharistični daritvi. Zaključni del svete maše je češčenje oltarja, ki ga predstavlja mašnikov poljub oltarja in poklon somašnikov, če so ti prisotni. V Splošnih navodilih k Rimskemu misalu je opisan tudi potek češčenja oltarja. Preden mašniki zapustijo cerkev, glavni mašnik poljubi oltar, somašniki pa se hkrati globoko priklonijo. Pri tem somašniki stojijo pred svojimi sedeži. Po priklonu lahko zapustijo cerkev na več načinov, odvisno od njihovega števila in samega prostora. Če je somašnikov več in se tabernakelj ne nahaja v bližini glavnega oltarja, je dovolj, da se somašniki priklonijo hkrati z mašnikovim poljubom oltarja, nato posamezno zapustijo oltarni del cerkve in v pravilnem redu gredo za ministranti v zakristijo. Če pa je tabernakelj postavljen v oltarnem prostoru, potem, po poljubu oltarja mašnik gre pred oltar in poklekne. Vsi somašniki pa ostanejo na svojih mestih in lahko pokleknejo skupaj z njim. V primeru, da ni dovolj prostora, da bi vsi pokleknili, je dovolj, da poklekne le mašnik. Če je somašnikov le nekaj, potem se ob mašniku pred oltarjem postavijo v ravno vrsto in se vsi skupaj naenkrat priklonijo ali pokleknejo. Če se ob koncu maše poje dolga pesem, lahko somašniki prihajajo pred oltar v dvojicah in se priklonijo ali pokleknejo v parih. V tem primeru morajo ministranti, ki jih vodijo v zakristijo, hoditi počasi, da se procesija ne pretrga. Če je mnogo somašnikov in so med mašo bili nekoliko stran od oltarnega prostora, lahko ostanejo na svojih mestih, dokler mašnik, somašniki in ministranti ne zapustijo cerkve. Nato jim sledijo v ločeni procesiji, kar pa ni najprimernejši način, saj zmanjšuje njihovo vlogo. Ko procesija prispe v zakristijo, se ministranti in somašniki morajo postaviti pred križ, to je lahko tudi križ, ki ga je ministrant nesel na čelu procesije. Pri tem morajo narediti prostor, da se mašnik postavi na sredino prostora. Vsi skupaj se priklonijo pred križem in nato v tišini slečejo mašna oblačila, v duhu zbranosti in miru.