Predstavitev dokumenta Kongregacije za verski nauk

VATIKAN (11. julij 07 RV) – Včeraj smo predstavili dokument Kongregacije za verski nauk z naslovom Odgovori na vprašanja o nekaterih vidikih nauka o Cerkvi in podali vsebino odgovorov na prva tri vprašanja od petih. Prva tri vprašanja in odgovori nanja se nanašajo na teološka vprašanja znotraj katoliške Cerkve same, oziroma na katoliški nauk o Cerkvi ali ekleziologijo. Zadnji dve vprašanji, to je četrto in peto, pa se nanašata na odnose med krščanskimi Cerkvami in na odnose med katoliško Cerkvijo, krščanskimi Cerkvami ter krščanskimi skupnostmi.
Četrto vprašanje: Zakaj II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor imenuje »Cerkve« vzhodne Cerkve, ki so ločene in niso v polni edinosti s katoliško Cerkvijo?
Odgovor: Koncil je sprejel tradicionalno rabo imena. »Čeprav so ločene, imajo te Cerkve resnične zakramente, in sicer zaradi apostolskega nasledstva zlasti duhovništvo in evharistijo, po katerih so še vedno kar najtesneje povezane z nami« (E 15,3), jih upravičeno imenujemo »Delne ali krajevne Cerkve« in se imenujejo sestrske Cerkve delnih katoliških Cerkva. »Tako se torej božja Cerkev zida in raste po obhajanju Gospodove evharistije v teh posameznih Cerkvah« (E 15,1). Ker pa edinost s katoliško Cerkvijo, katere vidna Glava je Rimski škof in Petrov naslednik, ni nekakšno zunanje dopolnilo delni Cerkvi, ampak je eno od njenih notranjih tvornih počel, stanje delne Cerkve v katerem se nahajajo te častite krščanske skupnosti kljub vsemu kaže neko pomanjkljivost. Po drugi strani pa ta pomanjkljivost, zaradi ločenosti kristjanov, ovira Cerkvi lastno vesoljnost, ki jo vodi Petrov naslednik in škofje, ki so z njim v edinosti, v njenem zgodovinskem uresničevanju.
Kljub jasni opredelitvi, da Kristusova Cerkev obstaja v Katoliški Cerkvi, je v spremnem pismu rečeno, da Cerkev priznava, da se tudi izven njenega vidnega telesa nahaja »vrsta prvin posvečevanja in resnice«, ki imajo cerkveni značaj, čeprav različen, namreč značaj nekatoliških Cerkva in Cerkvenih skupnosti. Tudi te – Cerkve in cerkvene Skupnosti – niso brez pomena in teže, v smislu, »da se Sveti Duh tudi le-teh poslužuje kot orodij odrešenja« (E 3.4).
Peto vprašanje: Zakaj koncilska besedila in poznejšega učiteljstva Cerkve ne naslavljajo z izrazom »Cerkev« krščanske Skupnosti, ki so nastale po Reformi v 16. stoletju?
Odgovor: Zato, ker po katoliškem nauku, te skupnosti nimajo apostolskega nasledstva v zakramentu Svetega reda ali mašništva, in so zato brez ene bistvene tvorne prvine biti Cerkev. Zgoraj navedene krščanske Skupnosti, ki, predvsem zaradi tega, ker ne priznavajo službenega duhovništva, niso ohranile pristnega in celovitega bistva Evharistične skrivnosti, se po katoliškem nauku ne morejo imenovati »Cerkve« v pravem pomenu besede. Ta odgovor, je rečeno v spremnem pismu dokumenta Kongregacije za verski nauk, je najbolj ranil cerkvene skupnosti, ki niso ohranile apostolskega nasledstva in veljavne evharistije. Zato te skupnosti niso Cerkve v pravem pomenu besede, ampak Cerkvene skupnosti, kot to izpričuje nauk koncila in po njem. Kljub temu pa je potrebno povedati, da te skupnosti zaradi raznih prvin posvečevanja in resnice, ki je prisotna v njih, imajo nedvomno nekakšen cerkveni značaj in posledično tudi odrešenjsko vrednost.