(7. julij 07 RV) - V Vatikanu so danes objavili dva pomembna papeška dokumenta. Prvi
je Motu proprio Benedikta XVI. o rabi rimskega bogoslužja pred reformo leta 1970.
Drugi pa je Pismo Svetega očeta vsem škofom po svetu v katerem poda smernice za razlago
določil, ki jih vsebuje Motu proprio o rabi rimskega bogoslužja pred reformo leta
1970. Danes bomo predstavili vsebino Motu propria, jutri pa prav tako vsebino Pisma
Svetega očeta škofom in že prve komentarje na današnji papežev dokument. Uradno
in veljavno besedilo Motu proprio je v latinščini, prevodi v moderne jezike pa veljajo
le kot »delovni prevodi«. Motu proprio ima tri vsebinske sklope. Prvi je utemeljitev
bogoslužja, drugi je kratek zgodovinski pregled, kako so papeži skozi zgodovino skrbeli
za bogoslužje, tretji del pa so posamezna določila, ki so podana v 12. členih in 8.
odstavkih, vsega skupaj torej dvajset določil. Papež Benedikt XVI. začne svoj
Motu proprio s trditvijo, da so Papeži od začetka do danes stalno skrbeli, da je Kristusova
Cerkev Božje Veličastvo slavila z dostojnim bogoslužjem »v slavo Njegovega imena«
in »v korist vse Svete Cerkve«. Od davnih časov in tudi v prihodnosti bo potrebno
ohraniti načelo, pravi papež, po katerem »vsaka delna Cerkev mora soglašati z Vesoljno
Cerkvijo ne le glede nauka vere in zakramentalnih znamenj, ampak tudi glede vesoljno
sprejete rabe bogoslužja, ki ga je prejela od neprekinjenega apostolskega izročila,
ki ga mora spoštovati ne le zato, da se izogne zmotam, ampak tudi zato, da v celoti
prenese vsebino vere, ker namreč vodilo molitve Cerkve – lex orandi mora odgovarjati
vodilu verovanja Cerkve – lex credendi«. V drugem delu Motu propria Sveti
oče opiše kako so nekateri veliki papeži vedno globlje in bolj popolno oblikovali
bogoslužje Cerkve. Začne z velikim reformatorjem bogoslužja, papežem Gregorjem Velikim,
ki je za nove evropske narode pripravil bolj celovito bogoslužje s katerim jim je
posredoval celovitost krščanske vere. Nato papež posebej navede papeža sv. Pija V.,
ki je po naročilu Tridentinskega koncila in v duhu velike dušnopastirske vneme, leta
1570, izdal nov Rimski misal, »obnovljen po določilu Očetov«, za vesoljno Cerkev.
Papež, blaženi Janez XXIII. je bil zadnji papež, ki je obnovil Rimski misal leta 1962
še po določilih cerkvenega zbora v Tridentu in v duhu bogoslužne obnove pred 2. vatikanskim
cerkvenim zborom. Papež Pavel VI. je podobno delo opravil po 2. vatikanskem cerkvenem
zboru, ki je Rimskim škofom naročil naj v duhu koncilskih smernic preoblikujejo in
obnovijo cerkveno bogoslužje. Ta papež je leta 1970 odobril nov Rimski misal in druge
bogoslužne knjige, ki so jih škofje, duhovniki in verniki po svetu zelo dobro sprejeli.
Papež Pavel VI. pa ni nikoli uradno ukinil Rimskega misala in obrednikov, ki jih je
izdal papež Janez XXIII. leta 1962. Po koncilu pa so nekateri škofje, duhovniki
in verniki še obhajali bogoslužje po Rimskem misalu, ki ga je odobril papež Pij V.
in pozneje vsi papeži do Janeza XXIII. Pokojni papež Janez Pavel II. je v to področje
posegel dvakrat. Prvič leta 1984, ko je izdal dokument »Quattuor abhinc annos«, ki
ga je izdala Kongregacija za sveto bogoslužje, s katerim je omilil določila o uporabi
Rimskega misala iz leta 1962. Isti papež pa je drugič posegel na to področje leta
1988, ko je izdal Apostolsko pismo »Ecclesia Dei« v obliki Motu propria, s katerim
je spodbudil škofe naj bolj velikodušno uporabljajo vsebovana določila v korist vernikov.
Sedanji papež pa je 22. marca 2006 sklical poseben konzistorij kardinalov na katerem
so razpravljali o odprtem vprašanju uporabe Rimskega misala iz leta 1962. Na osnovi
molitev, posvetovanj in nasvetov je Sveti oče sestavil sedanji Motu proprio. V
njem odloča naslednje: Rimski misal, ki ga je izdal papež Pavel VI. leta 1970,
je redni izraz vodila molitve Cerkve – lex orandi, ki velja za Cerkev latinskega
obreda. Vendar pa določa, da je Rimski misal, ki ga je izdal papež Pij V. in na zadnje
papež Janez XXIII., izredni izraz vodila molitve – lex orandi. Zato je dovoljeno
darovati sv. mašo po tem misalu. Vsak duhovnik ali redovnik rimskega obreda, kadar
mašuje sam, lahko uporablja oba Rimska misala, in za to ne potrebuje nobenega dovoljenja
ne od Svetega sedeža ne od svojega škofa ordinarija, če je redovnik pa ne od svojega
višjega predstojnika. Redovne skupnosti, papeškega in škofijskega prava, lahko
v svojih skupnostih za sv. mašo uporabljajo Rimski misal tudi iz leta 1962. Pri
mašah, ki jih duhovniki ali redovniki darujejo sami, lahko na svojo željo prisostvujejo
le verniki, ki to izrecno želijo. V župnijah, kjer so skupine, ki želijo prisostvovati
maši po obredu iz leta 1962, župnik med tednom naj ustreže takim željam. Ob nedeljah
in praznikih pa naj ustreže na izrecno prošnjo voditelja take skupine, le za eno mašo.
Motu proprio nato našteje vse možne inačice. Župnik lahko tudi, potem ko je pozorno
pretehtal okoliščine podeli zakramente krsta, poroke, sprave in bolniškega maziljenja
po obredniku, ki je bil v veljavi do izvedene liturgične reforme po 2. vatikanskem
koncilu, če je to v korist duš. Škofje lahko podeljujejo zakrament potrditve ali
birme po prejšnjem obredniku. Duhovniki lahko molijo tudi brevir, ki ga je izdal
bl. Janez XXIII. leta 1952. Škof ordinarij lahko ustanovi, če se mu zdi primerno,
osebno župnijo po določilu kanona 518, za obhajanje sv. maše po starejšem obredu.
Papeška komisija »Ecclesia Dei« nadaljuje svoje poslanstvo.Ta Komisija bo opravljala
svoje poslanstvo z avtoriteto Svetega sedeža in bo bdela nad izvrševanjem navedenih
določil.