2007-07-02 17:51:30

Razmišljanje ob smrti nadškofa Alojzija Šuštarja


(2. julij 07 RV) - Verniki ljubljanske nadškofije, skupaj z brati v veri v Sloveniji in ljudmi dobre volje, nocoj v veri v vstajenje od mrtvih in v molitvi ter zbranosti stojijo ob svežem grobu upokojenega ljubljanskega naškofa in metropolita, Alojzija Šuštarja. Pogrebna maša, krščanski pogreb in druga poslovilna dejanja vsem govorijo, da je pokojni odšel po svoje plačilo pri Bogu, da je v božji pravici. Tako krščanski pogreb in bogoslužno slovo pokojnega postavi v neko drugo razmerje z živimi, kljub temu, da je spomin nanj v vsakem, ki ga je poznal neokrnjeno živ, kot je bil, ko je pokojnik še živel.
Kristjan je v svojem življenju odgovoren za dejanja, ki jih je storil na osnovi svojih osebnih odločitev in tudi za dejanja, ki jih je zavestno storil skupaj z drugimi. Dokler je človek živ lahko svoje odločitve dopolni, spremeni, se jih kesa, ker deluje v okolju v katerem je sprejel odločitve. Ljudje smo pozorni le na živo okolje sprejemanja odločitev. Pri tem pa pozabljamo, da ima vsaka naša odločitev tudi globlje, večnostne razsežnosti, ki so vključene v proces odrešenja, v dinamiko vstajenja. Ta dinamika je vedno živa, ker je sestavni del delovanja Boga samega in Odrešenika, Jezusa Kristusa. Ob smrti se konča le proces odločanja v zemeljskem življenju. Ostane pa živa odrešenjska dinamika. V tem smislu je vsak kristjan, ki je bil s krstom in drugimi zakramenti vključen v Božje življenje, trajno živ v življenju Cerkve in človeštva.
To teološko dejstvo pa odpira nova obzorja, kako naj vrednotimo življenje, ki se je izteklo. Kristjani vemo, da v tem življenju delujemo v okviru sedanjih življenjskih zmožnosti, ki jih ovirajo naše naravne meje, pa tudi lastne in slabosti bližnjih ter hudobija teg sveta. To pa tudi pomeni, da bi kristjan lahko deloval tudi drugače, če bi se bolj zavedal in dajal več pozornosti dinamiki odrešenja v času zemeljskega življenja. Sprejete odločitve so veljavne in je kristjan zanje odgovoren pred lastno vestjo, bližnjimi in Bogom. So pa tudi odprte v smislu, da jih tisti, ki živijo na zemlji, lahko izvršujejo na bolj popoln način, ker človek v življenju nepopolno spoznava in se zato lahko manj ali bolj popolno odloča.
Tudi zaradi, ali pa predvsem zaradi teh razsežnosti človeškega življenja, vsak človek ob smrti zapusti svojim sodobnimkom dvojno dediščino. Tisto dobro, ki jo moramo posnemati in se truditi, da jo dosežemo. In tisto, ki jo je potrebno dopolniti in izpopolniti, za katero pravi sv. Pavel, da s svojim trpljenjem dopolnjuje tisto, kar manjka Kristusovemu trpljenju. To ne pomeni, da Kristusovo trpljenje ne odrešuje vseh ljudi in vsega človeštva. Pomeni, da so kristjani poklicani, da sami s svojim trpljenjem, torej s prizadevanjem za krščansko popolnost po Kristusovem vzoru in z Njegovo pomočjo, svojim sodobnikom pomagajo, da v vsej razsežnosti razumejo moč Kristusovega odrešenja.
Kadar kristjan želi počastiti dostojanstvo pokojnih, to tudi pomeni, da išče in najde boljše odgovore in rešitve, kot jih je na določene razsežnosti življenja v času zemeljskega bivanja uspelo dati pokojniku. Kristjani na ta način živimo duhovno bratstvo s pokojnimi tudi v njihovi popolnosti in nepopolnosti. Tako dinamika odrešenja ostaja vedno živa, ker v Bogu ni časa, ampak je vse eno samo dejanje, bivanje, ki se ga živi zavedamo na naš, običajen način, pokojni, ki so pri Bogu, pa spet drugače. Zaradi vseh teh teoloških danosti sta zemeljsko življenje in smrt prehodni kategoriji. Božji dar življenja, ki ga je vsak osebno prejel od Boga in ga po zakramentu krsta odprl neuničljivemu vrelcu Božjega življenja, pa je danost, ki presega mejne točke smrti. In prav ta vidik krščanski pogreb posebej postavi v ospredje v trenutku odhoda s tega sveta. Tako stati ob odprtem grobu, pomeni v krščanskem pomenu živeti in umirati, kajti, naj živimo ali umiramo, smo Gospodovi.







All the contents on this site are copyrighted ©.