(2. julij 07 RV) - Verniki ljubljanske nadškofije, skupaj z brati v veri v Sloveniji
in ljudmi dobre volje, nocoj v veri v vstajenje od mrtvih in v molitvi ter zbranosti
stojijo ob svežem grobu upokojenega ljubljanskega naškofa in metropolita, Alojzija
Šuštarja. Pogrebna maša, krščanski pogreb in druga poslovilna dejanja vsem govorijo,
da je pokojni odšel po svoje plačilo pri Bogu, da je v božji pravici. Tako krščanski
pogreb in bogoslužno slovo pokojnega postavi v neko drugo razmerje z živimi, kljub
temu, da je spomin nanj v vsakem, ki ga je poznal neokrnjeno živ, kot je bil, ko je
pokojnik še živel. Kristjan je v svojem življenju odgovoren za dejanja, ki jih
je storil na osnovi svojih osebnih odločitev in tudi za dejanja, ki jih je zavestno
storil skupaj z drugimi. Dokler je človek živ lahko svoje odločitve dopolni, spremeni,
se jih kesa, ker deluje v okolju v katerem je sprejel odločitve. Ljudje smo pozorni
le na živo okolje sprejemanja odločitev. Pri tem pa pozabljamo, da ima vsaka naša
odločitev tudi globlje, večnostne razsežnosti, ki so vključene v proces odrešenja,
v dinamiko vstajenja. Ta dinamika je vedno živa, ker je sestavni del delovanja Boga
samega in Odrešenika, Jezusa Kristusa. Ob smrti se konča le proces odločanja v zemeljskem
življenju. Ostane pa živa odrešenjska dinamika. V tem smislu je vsak kristjan, ki
je bil s krstom in drugimi zakramenti vključen v Božje življenje, trajno živ v življenju
Cerkve in človeštva. To teološko dejstvo pa odpira nova obzorja, kako naj vrednotimo
življenje, ki se je izteklo. Kristjani vemo, da v tem življenju delujemo v okviru
sedanjih življenjskih zmožnosti, ki jih ovirajo naše naravne meje, pa tudi lastne
in slabosti bližnjih ter hudobija teg sveta. To pa tudi pomeni, da bi kristjan lahko
deloval tudi drugače, če bi se bolj zavedal in dajal več pozornosti dinamiki odrešenja
v času zemeljskega življenja. Sprejete odločitve so veljavne in je kristjan zanje
odgovoren pred lastno vestjo, bližnjimi in Bogom. So pa tudi odprte v smislu, da jih
tisti, ki živijo na zemlji, lahko izvršujejo na bolj popoln način, ker človek v življenju
nepopolno spoznava in se zato lahko manj ali bolj popolno odloča. Tudi zaradi,
ali pa predvsem zaradi teh razsežnosti človeškega življenja, vsak človek ob smrti
zapusti svojim sodobnimkom dvojno dediščino. Tisto dobro, ki jo moramo posnemati in
se truditi, da jo dosežemo. In tisto, ki jo je potrebno dopolniti in izpopolniti,
za katero pravi sv. Pavel, da s svojim trpljenjem dopolnjuje tisto, kar manjka Kristusovemu
trpljenju. To ne pomeni, da Kristusovo trpljenje ne odrešuje vseh ljudi in vsega človeštva.
Pomeni, da so kristjani poklicani, da sami s svojim trpljenjem, torej s prizadevanjem
za krščansko popolnost po Kristusovem vzoru in z Njegovo pomočjo, svojim sodobnikom
pomagajo, da v vsej razsežnosti razumejo moč Kristusovega odrešenja. Kadar kristjan
želi počastiti dostojanstvo pokojnih, to tudi pomeni, da išče in najde boljše odgovore
in rešitve, kot jih je na določene razsežnosti življenja v času zemeljskega bivanja
uspelo dati pokojniku. Kristjani na ta način živimo duhovno bratstvo s pokojnimi tudi
v njihovi popolnosti in nepopolnosti. Tako dinamika odrešenja ostaja vedno živa, ker
v Bogu ni časa, ampak je vse eno samo dejanje, bivanje, ki se ga živi zavedamo na
naš, običajen način, pokojni, ki so pri Bogu, pa spet drugače. Zaradi vseh teh teoloških
danosti sta zemeljsko življenje in smrt prehodni kategoriji. Božji dar življenja,
ki ga je vsak osebno prejel od Boga in ga po zakramentu krsta odprl neuničljivemu
vrelcu Božjega življenja, pa je danost, ki presega mejne točke smrti. In prav ta vidik
krščanski pogreb posebej postavi v ospredje v trenutku odhoda s tega sveta. Tako stati
ob odprtem grobu, pomeni v krščanskem pomenu živeti in umirati, kajti, naj živimo
ali umiramo, smo Gospodovi.