Srečanje treh dežel

MILLSTATT (26. junij 07 RV) – Letošnje, 25. srečanje treh dežel je bilo v soboto na Koroškem v Avstriji, v Millstattu, idiličnem kraju ob istoimenem jezeru. Ponavadi je srečanje treh dežel v avgustu. Ker pa se v začetku septembra pripravlja papežev obisk v Mariazellu, je krška škofija, ki je letos gostiteljica srečanja, to srečanje preložila na junij.
Tako je na Koroškem letošnje »romanje treh dežel« bilo neka priprava na papežev obisk v Mariazellu, kamor so povabljeni tudi verniki iz sosednjih dežel. Vodilna misel jubilejnega srečanja treh dežel je bila: Srečati Jezusa, podobna osrednji zamisli srečanja v Mariazellu. Vseh skupaj se je ob benediktinskem samostanu na obali jezera zbralo okrog 2000 ljudi, ki so molili in prepevali v štirih jezikih. Slovesna maša se je začela ob 10.30. Somaševanje je vodil gostitelj tega srečanja krški škof dr. Alois Schwarz, pridružili pa so se: soorganizatorja videmski nadškof Pietro Brollo in ljubljanski nadškof Alojz Uran, nato mariborski nadškof dr. Franc Kramberger, koprski škof Metod Pirih ter novomeški škof Andrej Glavan. Somaševalo je čez 50 duhovnikov.
Srečanje treh dežel je pomembna področna cerkvena pobuda, ki ima širši pomen. Slovenija se je tudi na ta način v preteklosti odpirala Evropi in utrjevala duhovne vezi, ki jo vežejo s sosednjimi narodi. Millstatt je imel v zgodovini pomembno vlogo pri širjenju krščanstva v tem delu Srednje Evrope. Vse to je bilo prisotno na srečanju tudi v nagovorih v okviru svete maše. Najprej je vse pozdravil krški škof Schwarz, v nemščini, slovenščini in italijanščini. Nato so se v besednem bogoslužju prepletali štirje jeziki treh dežel: nemško, italijansko, furlansko in slovensko. Pridigal je škof Schwarz v nemščini. Ob sklepu maše je najprej v treh jezikih nagovoril vernike nadškof Uran, ki je povabil k naslednjemu srečanju prihodnje leto 23. avgusta 2008 na Brezjah, za njim pa je v italijanščini in furlanščini vse nagovoril nadškof Brollo. Za sklep se je vsem zahvalil škof Schwarz. Nabirko so namenili nadškofiji Sarajevo kot podporo akciji Kosilo na kolesih, 140 potrebnim osebam za vsakdanjo hrano. Slovesnost so olepšali s svojim petjem otroci iz Glasbene šole iz bližnjega Seebodna in Koroška vojaška godba na pihala, nekaj pa je bilo tudi ljudskega petja, tudi takšnega, ki je vse družila ista melodija, vsak pa je pel v svojem jeziku.
Po maši je bila priložnost za okrepčilo, srečanja in pogovore. Mnogi so si ogledali kraj, se sprehodili ob jezeru, si ogledali benediktinski samostan posamično ali s skupinskimi ogledi samostanske cerkve, kapele sv. Domicijana in križnega hodnika. Popoldne so bile slovesne večernice.
Naselja iz mlajše kamene dobe na Millstattski gori dokazujejo najmanj 4000 let staro zgodovino okrog Millstattskega jezera, ki so ji svoj pečat od leta 500 pred Kristusom vtisnili Kelti, od leta 15 pred Kristusom pa Rimljani. Od 7. stoletja po Kristusu so se na področja, na katerih so živeli Slovani začeli naseljevati frankovski in bavarski kmetje. Iz tega časa je ohranjeno izročilo o legendarnem karantanskem vojvodi Domicijanu, ki naj bi po svojem spreobrnjenju v krščanstvo v jezero vrgel 1000 poganskih kipov (mille statue) – nekateri pravijo, da je Millstatt po tem dobil svoje ime. Vsekakor pa je od leta 800 na tem področju bila že prva cerkev. Še pred letom 1088 je bil ustanovljen benediktinski samostan, ki je za štiri stoletja postal pomembno versko središče Zgornje Koroške. V 12. in 13. stoletju so zgradili zahodni portal in umetnostno-zgodovinski križni hodnik, v slikarski in pisarski šoli so prepisovali dragocene knjige. Iz tega obdobja je tako imenovani »Millstattski rokopis«. Leta 1469 je cesar Friderik III. pri papežu Pavlu II. dosegel razpustitev samostana in tam nastanil viteški red sv. Jurija, ki ga je sam ustanovil kot obrambo proti Turkom. K samostanu je prizidal obrambne stolpe in zgradil še danes vidni obrambni zid, vendar pa leta 1478 ni mogel preprečiti turškega plenjenja millstattske cerkve. V letu 1598 je nadvojvoda Ferdinand II. prepustil samostan in posestva jezuitskemu redu, da bi z dohodki vzdrževali univerzo v Gradcu, patri pa bi izvajali katoliške reforme na tem območju. Visoka desetina je pripeljala do upora 300 podložnikov. To je bil zadnji kmečki upor na Koroškem. Z ukinitvijo jezuitskega reda leta 1773 se je žalostno končala dolga zgodovina millstattskega samostana. Od sredine 19. stoletja je Millstatt postal znan zdraviliški in letoviški kraj, o čemer še danes pričajo mnogi hoteli – nekdanje vile premožnih meščanov iz različnih mest monarhije. Trška občina ob 12 km dolgem Millstattskem jezeru, šteje 3300 prebivalcev, ki živijo v 18 naseljih.Slovenski romarji so se na poti domov ustavili v spittalski župnijski cerkvi, v kateri so imeli še krajše bogoslužje: po pozdravu domačega kaplana, so bile pete litanije Matere Božje in blagoslov z Najsvetejšim. Pobožnost je vodil škof Glavan, nato pa je spregovorila Slovenka, domačinka, najmlajša od tistih, ki so se po vojni zadržali v Spittalu vse do danes. S svojimi spomini je prisotne povedla skozi zgodovino Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni tu našli začasno pribežališče. V taborišču na obrobju mesta so nekaj časa živeli Slovenci, ki so se ob koncu 2. svetovne vojne zatekli na Koroško. Iz Vetrinja so se potem, ko so Angleži domobrance poslali v smrt v Slovenijo, preselili v taborišče v Spittal, od koder so po nekaj letih odšli v Argentino in drugam po svetu. V župnijski cerkvi je bilo v tistih letih krščenih več kot sto slovenskih otrok, na pokopališču pa je pokopanih okoli sedemdeset slovenskih taboriščnikov. Še danes je v Spittalu redno slovensko nedeljsko bogoslužje za skupino spittalskih Slovencev, ki še danes živi v tem mestu.