Sveti oče sprejel člane Posveta družbe za pomoč Vzhodnim Cerkvam

(21. junij 07 RV) - Papež Benedikt XVI. je dopoldne sprejel udeležence Posveta družbe za pomoč vzhodnim Cerkvam.
Prisotnost cerkvenih dostojanstvenikov Vzhodnih Cerkva, je dejal papež na začetku svojega govora, mi dovoljuje, da z vami delim bolečino in zaskrbljenost ob kočljivem stanju, v katerem se nahajajo obširna področja na Bližnjem Vzhodu. Tako pričakovani in željeni mir je še vedno preziran. Preziran je v srcih posamzenikov in to nažira odnose med osebami in v skupnostih. Mir pa tudi vedno na novo slabijo stare in nove krivice. Medtem ko mir v srcih ugaša, se razvnema nasilje, ki se pogosto izrodi v bolj ali manj napovedano vojno, ki v današnjih dneh postaja zaskrbljujoči mednarodni problem. Skupaj z vami v Božjem imenu trkam na srca in vest vseh ljudi dobre volje in z neskončnim zaupanjem prosim Boga za dar miru. Trkam pa tudi na vest odgovornih, da izpolnijo svojo veliko dolžnost zagotoviti mir vsem brez razlik, in ga osvobodijo smrtonosne bolezni verskega, kulturnega, zgodovinskega ali zemljepisnega razlikovanja.
Z mirom ves svet ponovno dobi svojo poklicanost in poslanstvo, da je skupen dom za vsak narod in ljudstvo, zahvaljujoč skupnemu prizadevanju za vedno bolj iskren in odgovoren dialog. Še enkrat zagotavljam, je dejal papež, da so Sveta dežela, Iran in Libanon nujno in vztrajno prisotni v molitvah in delovanju Apostolskega sedeža in vse Cerkve. Glede nepreklicnosti ekumenske izbire in neodložljivosti stikov med verstvi, bi ob tej priložnosti rad povdaril, da ta gibanja črpajo veliko moč prav iz dobrodelnosti Cerkve. Materialna pomoč Cerkvam v stiski so dejanski dokaz ljubezni, ki edina lahko spodbuja korake k dialogu in odpira nepričakovana obzorja. Ko prosimo Gospoda, je zaključil papež svoj govor, da pospeši dan edinosti med kristjani in tudi dan bolj vedrega sobivanja med pripadniki raznih verstev, ki ga bo navdihovalo obojestransko spoštovanje, ga prosimo, da blagoslovi naše napore in nas razsvetli, da to kar delamo nikoli ne bo na škodo, ampak v krepitev cerkvene skupnosti.