Avdience Svetega očeta: kateheza o Atanaziju iz Aleksandrije

(20. junij 07 RV) - Papež Benedikt XVI. se je danes zaradi vročine srečal s številnimi verniki z vsega sveta v baziliki sv. Petra, ki jih je pozdravil v raznih jezikih, nato pa v Avli Pavla VI. Tam je imel svojo katehezo, ki so jo po ekranih spremljali tudi verniki zbrani v patriarhalni baziliki. Med pozdravi v raznih jezikih je posebno pozornost vzbudil papežev pozdrav v ruščini skupini ruskih parlamentarcev, ki so na obisku v Rimu in Vatikanu.
Današnjo katehezo je Sveti oče posvetil še enemu velikemu učitelju vere v četrtem stoletju, namreč Atanaziju iz Aleksandrije v Egiptu. O njem je sv. Gregor Nazijanški kmalu po njegovi smrti dejal, da je bil »steber Cerkve«. Atanazij iz Aleksandrije je bil s svojo teologijo o učlovečenju Besede najbolj neizprosen in vztrajen nasprotnik krivega nauka arijancev, ki zanikajo Jezusovo Božanstvo in učijo, da Jezus ni Bog in je samo človek. Krščanska umetnost ga je zelo cenila kot izrednega cerkvenega očeta. V baziliki sv. Petra je upodobljen za oltarjem katedre sv. Petra med cerkvenimi očeti, ki so na poseben način utemeljili avtoriteto Petrove učiteljske službe.
Atanazij se je rodil na začetku četrtega stoletja in se je udeležil Koncila v Niceji, leta 325, kot tajnik svojega škofa, ki ga je nasledil na sedežu v Aleksandriji. Prvi koncil v Niceji je potekal v času svetega papeža Silvestra I. in cesarja Konstantina. Definiral je versko resnico, da sta Oče in Sin istega bistva in imata isto skupno božjo naravo. Isti koncil je tudi sestavil nicejsko veroizpoved. S tem naukom je koncil v Niceji obsodil duhovnika Arija iz Aleksandrije, ki je trdil, da Jezus ni Bog, ampak samo človek. Atanazij je največji del svojih teoloških razmišljanj posvetil prav učlovečenju Božje Besede, Logosa. Ker pa je cesar Konstantin Arija oprostil obsodbe, je ta cesarjeva odločitev za Atanazija pomenila dolga leta življenja v izgnastvu, kar pa ni zlomilo njegovega pričevanja za utemeljenost verske resnice, ki jo je sprejel Prvi koncil v Niceji. Še več. Atanazij se je odpravil v Trier in Rim, kjer je oznanjal in utrjeval vero, kot jo je opredelil prvi koncil v Niceji. Zadnjih sedem let življenja je vodil škofijo v Aleksandriji, kjer je umrl leta 373. V svoji knjigi O učlovečenju Besede, poda bistvo svojega nauka o učlovečenju, ko pravi: »S tem, da je Kristus, Božja Beseda, postal človek, pobožanstvil človeka, in razodel samega sebe kot Ljubezen, s katero mi lahko spoznamo nevidnega Očeta« (54,3).
Preganjanje in izgnanstvo, ki ga je doživljal Atanazij je bilo tudi previdnostno, ker je povsod, kamor ga je vodila pot, širil lik sv. Antona puščavnika, s katerim sta bila velika prijatelja in ga je Atanazij posnemal v svojih življenjskih odločitvah. Z objavo več pisem o prijatelju Antonu in svoje knjige Življenje Antona, ki je povsod doživela velikanski uspeh, je odločilno pripomogel k razvoju meništva v Cerkvi.
Sveti oče je po pozdravih vernikov v raznih jezikih, prebral tale poziv: Danes obhajamo Svetovni dan beguncev, ki so ga uvedli Združeni narodi, da javno mnenje opozori na vse tiste, ki so bili prisiljeni pobegniti iz svojih dežel zaradi stvarnih nevarnosti za lastno življenje. Sprejeti begunce in jim dati gostoljublje je za vse dolžnost in znamenje človeške solidarnosti, da se ne bodo počutili osamljeni zaradi nestrpnosti in brezbrižnosti. Za kristjane pa je to konkreten način pokazati evangeljsko ljubezen. Iz srca želim, da bo tem našin trdo preskušanim bratom in sestram zagotovljen azil in priznane njihov pravice. Odgovorne v posameznih narodih pa vabim, da nudijo zaščito vsem tistim, ki se nahajajo v kočljivih okoliščinah in potrebah.