Sveti oče na apostolskem obisku v Asiziju

(17. junij 07 RV) - Papež Benedikt XVI. je bil danes na pastoralnem obisku v Asiziju. Obisk je bil v znamenju 800. obletnice spreobrnjenja sv. Frančiška Asiškega. Sveti oče je s svojim obiskom naglasil predvem temeljno, osebno odločitev vsakega kristjana, da bo živel po nauku Jezusa Kristusa. Spreobrnjenje je začetek poti v veri in je vedno v razvoju, je zorenje duše k Resnici, ki nam je bolj blizu, kot je človek blizu samemu sebi. Spreobrnjenje pomeni postaviti pod vprašaj lasten in skupnostni način življenja, pomeni pa tudi, da Bog stopi kot merilo v moje lastno življenje. Sveti Frančišek je s svojim spreobrnjenjem storil tako dejanje in radikalno objel nov način življenja.
Sveti oče Benedikt XVI. je do danes kot papež trikrat govoril o tem Frančiškovem dejanju. Zadnjič je to bilo v njegovi knjigi Jezus iz Nazareta, pred tem pa 31. avgusta in 2. septembra lani. Papež Benedikt XVI. v knjigi Jezus iz Nazareta v razlagi blagra »Blagor ubogim v duhu«, na straneh 102-104, med drugim pravi, da je sv. Frančišek najbolj globoko razumel ta blagor, tudi zato, ker so prav svetniki najbolj pristni razlagalci Svetega pisma. Svetniki so namreč osebe, ki so na najbolj razumljiv in konkreten način izrazile vsebino razodete resnice, ker so jo najbolj resno in zavzeto uresničile. Sveti Frančišek Asiški je skrajno korenito razumel in živel blagor o ubogih. In to do te mere, da je svojo obleko dal ubogim in sprejel drugo od škofa, ki je predstavnik dobrote nebeškega Očeta, ki lilije na polju lepše oblači kot se je oblačil modri Salomom. Za Frančiška je skrajno uboštvo pomenilo svobodo služiti, svobodo za poslanstvo, skrajno zaupanje v Boga, ki ne skrbi le za lilije na polju, ampak na poseben način bdi nad svojimi otroki. Njegovo uboštvo, piše papež v knjigi Jezus iz Nazareta, je pomenilo opomin, popravek Cerkvi njegovega časa, ki je v fevdalnem sistemu izgubila svobodo in misijonarski polet; pomenilo pa je tudi globoko notranjo odprtost Kristusu, ki se mu je po svojih ranah popolnoma približal, tako da Frančišek dejansko ni več živel zase, ampak je, kot prerojena oseba, popolnoma živel iz Kristusa in za Kristusa. Frančišek ni imel namena ustaniviti novega reda, ampak je preprosto hotel ponovno zbrati božje ljudstvo, da bi poslušalo Božjo besedo tako, da se sredi učene razlage ne bi izognilo resni poklicanosti v izpolnjevanju Božje volje. Kljub temu je z ustanovitvijo Tretjega reda ponižno sprejel nalogo, da v svetu in sredi konkretnih zahtev izpoveduje tam, kjer se nahaja. Hkrati pa je nadalje živel stegujoč se h globoki notranji edinosti s Kristusom, v kateri asiški Svetnik hodi pred nami. »Imeti, kot da ne bi imeli«, razumeti in naučiti se take notranje napetosti, je verjetno najtežji izziv, posebno še živeti ta izziv na vedno nov način. Pri tem nam lahko pomagajo le tisti, ki so se odločili, da bodo hodili za Kristusom na koreniti način. In to je smisel ustanovitve Tretjega reda in v tem se tudi razodeva, kaj pomeni, da je Blagor ubogim v duhu namenjem vsem. Pri Frančišku pa postane prevsem očitno, kaj pomeni »Božje kraljestvo«. Sveti Frančišek je ves v Cerkvi, po drugi strani pa je Cerkev v likih, kakršen je on, vsa usmerjena k svojemu prihodnjemu cilju, ki pa je že prisoten: Božje kraljestvo je blizu, razlaga papež Benedikt XVI. v svoji knjigi Jezus iz Nazareta enega bistvenih vidikov Frančiškove karizme.