Homilija Svetega očeta

(17. junij 07 RV) - Sveti oče je svoj prvi govor ob 800. letnici spreobrnjenja svetega Frančiška Asiškega začel s silno učinkovitim govorniškim in vsebinskim vprašanjem: »Kaj nam danes Gospod govori, ko obhajamo sv. Evharistijo sredi scene tega čudovitega trga, kjer je zbranih osem stoletij svetosti, pobožnosti, umetnosti in kulture povezane z imenom sv. Frančiška Asiškega?« Danes nam vse govori o spreobrnjenju. Govoriti o spreobrnjenju, pomeni podati se v srčiko krščanskega sporočila in hkrati h koreninam človekovega bivanja.
Sveti oče je svojo homilijo zasnoval na vsebini mašnih beril današnje nedelje, ki nam govorijo o treh velikih likih spreobrnjenja, o treh velikih spreobrnjencih: kralju Davidu, sv. Pavlu in grešnici iz Lukovega evangelija.
Odlomek iz 2. Samuelove knjige nam prinaša enega najbolj dramatičnih pogovorov stare zaveze med prerokom Natanom in kraljem Davidom, v središču katerega je žgoča obsodba, s katero Božja besede po ustih preroka Natna razgali kralja, ki je dosegel vrhunec svoje politične moči, hkrati pa padel na najnižjo raven svojega moralnega življenja. Božja obsodba Davidovega zločina, ki jo je izrekel prerok Natan namreč razjasni najbolj skrite vzgiba vesti tam, kjer več ne štejejo vojske, oblast, javno mnenje, ampak se človek nahaja sam pred Bogom: »Ti si tisti človek!«. Te besede so Davida postavile pred njegovo odgovornost. Kralj David jih je vzel resno. Ni jih zavrgel, ampak se je spreobrnil in se odprl božjemu usmiljenju. Na to pot spreobrnjenja skupaj s kraljem Davidom, nas danes vabi sv. Frančišek, ki je v svoji Oporoki zapisal, da je, ko je imel 25 let zapustil »grešno življenje«. Zanj je bil greh, razen posameznih grešnih dejanj, njegovo zamišljanje in organiziranje življenja, ki je bilo usmerjeno le na njega samega, ko je iskal prazne sanje zemeljske slave. Ker je bil po naravi radodaren, se je zavedal, da je njegova radodarnost bila daleč od krščanske ljubezni, ki se daje brez pridržkov. Greh mu je preprečeval, da bi v sebi premagal fizični odpor, ki ga je čutil do gobavcev. Zato je pozneje zapisal, da je spreobrnjenje h Kristusovi ljubezni prehod iz otožnosti v ljubkost, iz žalosti v pravo veselje.
Nekaj podobnega je na poti v Damask, je nadaljeval papež svoj govor, spoznal Savel, ki ga je gnala nasilna vnema in sovraštvo do kristjanov. Kristusov glas ga je iztrgal iz nasilne vneme preganjalca in v njem prižgal novo gorečnost Križanega in vstalega Gospoda. Pavel je takrat razumel, da je v Kristusu izpolnjena vsa postava, in kdor sprejema Kristusa in postane eno z Njim, je izpolnil postavo. To svojo zelo osebno ljubezen do Kristusa je sv. Pavel izrazil kot bistvo krščanskega življenja: »Kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). To ljubezen do Kristusa je Pavel živel tako močno, da je na sebi nosil stigme, Gospodove rane, kot posledico krsta, izraz njegovega umiranja z Jezusom dan za dnem, in gotovo znamenje da je postal nova stvar. Sveti Frančišek nam danes izroča v premislek vse besede sv. Pavla z močjo njegovega pričevanja. Odkar so mu obrazi gobavcev nekako dali prepoznati skrivnost kenosis, Kristusovega izničenja in ponižanja Boga v meso Sina človekovega, in odkar mu je glas s križa sv. Damjana položil v srce program njegovega življenja: »Pojdi, Frančišek, in popravi mojo hišo!«, je njegovo zemeljsko potovanje postalo vsakdneven napor poistovetiti se s Kristusom. On se je zaljubil v Kristusa. Rane Križanega so ranile njegovo srce prej, kot so zaznamovale njegovo telo na Verni. Zato je lahko resnično ponavljal s sv. Pavlom: »Nisem več jaz, ki živi, ampak v meni živi Kristus.«
Papež je nato razložil dinamizem spreobrnjenja grešnice o kateri govori evangelist Luka. To je zgodba, kako moč Kristusove ljubezni spremeni dušo grešnice. Ona je končno v Jezusu našla čisto oko, srce, ki je sposobno ljubiti brez izkoriščanja. V Jezusovem pogledu in v njegovem srcu je prejela razodetje da je Bog Ljubezen. V Kristusu je našla mir, odkrila je, da je On naš mir. Da je On božja resnica, večni »Logos-Beseda«, v katerem vsak »dia-logos- pogovor« v času dobi in najde svoj zadnji temelj. In Frančišek globoko v sebi učloveči to kristološko resnico, ki je v temeljih človeškega bivanja. Iz teh razmišljanj je Sveti oče na koncu govora posvetil nekaj trenutkov pojmu »Duh Asizija«. Duh Asizija je nastal ob molitvenem srečanju za mir voditeljev svetovnih verstev leta 1986. Od takrat se širi po svetu. Duh Asizija jasno pove, da se zvestoba lastni veri, zvestoba predvsem križanemu in vstalemu Kristusu ne izraža v nasilju in nestrpnosti, ampak v iskrenem spoštovanju drugega, v dialogu, v oznanjevanju ki se sklicuje na svobodo, razum, na prizadevanje za mir in za spravo. To je duh Asizija, ki ga je gojil Asiški svetnik, ko je oznanjal Kristusa, kot pot resnico in življenje ter edinega Odrešenika sveta. On naj nam izprosi pristno in popolno spreobrnjenje Kristusovi ljubezni, je zaključil papež svoj govor.