General Michel Aoun o arabskem krščanstvu

RIM (13. junij 07 RV) – Michel Aoun, 72-letni libanonski general in politik, je prejšnji teden obiskal Rim, in se srečal z nadškofom Dominiqueom Mambertijem, vatikanskim tajnikom za odnose z državami. General Aoun je voditelj opozicijske stranke Svobodnega domoljubnega gibanja in resen kandidat za libanonskega predsednika. Njegova stranka je med večjimi v libanonskem parlamentu, z arabsko krščansko večino. General Aoun se je, po 15 letih izgnanstva v Parizu, pred dvema letoma vrnil v Libanon in je sedaj v političnem dogajanju ena od vodilnih osebnosti.
V pogovoru za tiskovno agencijo ZENIT je general Aoun o srečanjih v Vatikanu dejal, da je želel vatikanske oblasti osebno seznaniti z dejanskim stanjem v Libanonu. Ko se Libanon sooča z mnogimi težavami in izzivi, je pomembno posredovati resnične podatke o razmerah v državi. Še posebej, ker mediji pogosto želijo prikriti resničnost libanonskih ljudi. Aoun je Vatikan označil kot srce katoliške Cerkve, h kateri prav tako spada maronitska katoliška Cerkev v Libanonu, katere pripadnik je tudi sam. Cerkvi priznava moralno avtoriteto ter objektivnost, zaradi česar lahko računa z uporabnostjo njenih nasvetov.
Osrednja tema pogovora se je nanašala na t.i. arabsko krščanstvo. O tem je Aoun povedal, da je to ena prvih oblik krščanstva v arabskem svetu, ki se je razširilo po vsem Arabskem polotoku, Mezopotamiji in prodrlo celo v Indijo. Arabska zgodovina potrjuje, da so bili kristjani na tem območju zelo razširjeni. Obstaja mnogo sledi krščanske kulture, ki jih še vedno vidimo v severni Siriji, je pojasnil Aoun. Posebej je izpostavil dolgoletno prisotnost arabskih kristjanov na Vzhodu, njihove starodavne korenine in dejstvo, da niso priseljenci, temveč prvotni prebivalci, ki so se naselili na Arabskem polotoku 662 let pred nastankom islama. Opozoril je, da se na Zahodu pogosto napačno razumeva pojem »arabski«. Da je nekaj arabsko še ne pomeni, da je muslimansko. Glede arabske civilizacije je Aoun dejal, da so bili kristjani tisti, ki so jo ohranili živo in ohranili živ arabski jezik. Bili so med najslavnejšimi pisci. Za časa vladarja Caliphate so bili kristjani celo dvorni pesniki.
Danes so kristjani v Libanonu pripadniki katoliške Cerkve maronitskega obreda, Grške pravoslavne Cerkve, katoliške Cerkve grškega obreda ter drugih krščanskih veroizpovedi. Aoun je navedel posinodalno apostolsko spodbudo papeža Janeza Pavla II. iz leta 1997, ki govori o kristjanih v Libanonu in na Bližnjem Vzhodu. Kristjani v Libanonu, je dejal Aoun, predstavljajo pomembno vez s Srednjim Vzhodom, saj so ti medosebni odnosi zagotovilo za obstoj kristjanov v ostalih arabskih deželah.Ob koncu pogovora se je libanonski politik, general Aoun, še dotaknil političnega področja ter dejal, da si kot politično gibanje prizadevajo za ločitev politične sfere od verske. Omenil je primere iz libanonske zgodovine, ko je oblast kruto posegala v versko življenje ljudi. Poudaril je, da bo Libanon lahko preživel le z vlado, ki bo pravilno uravnotežena. To pomeni, da morajo biti vključeni vsi: kristjani, šiiti in suniti.