Duhovna misel sestre Darije Krhin za 10. nedeljo med letom

Dragi bratje, drage sestre! Skozi tako imenovana "močna obdobja" cerkvenega leta nam je bila predstavljena in nam postajala blizu čudovita skrivnost Jezusovega rojstva, smrti in vstajenja ter osrečujoča resnica, da je on vedno z nami. Ostali del leta pa je tako imenovani čas med letom ali čas navadnih nedelj. V njem bomo v več kot dvajsetih nedeljah "med letom" preko Lukovega evangelija spremljali Jezusovo javno delovanje. To, kar je v tem času res pomembno, je, da iz nedelje v nedeljo evangeljsko sporočilo redno poslušamo in premišljujemo. Odkrili bomo, da moremo Jezusu, ki smo ga spoznavali preko velikih praznikov leta, popolnoma zaupati.
Evangeljski odlomek 10. nedelje med letom govori o tem, kako je Jezus obudil mladeniča iz Naima. Odlomek ni samo potrditev velikih del, ki jih je Jezus storil v svojem javnem delovanju, ampak tudi tega, kako sočuten in dobrohoten je bil ob srečevanju s človeško bedo in trpljenjem. Jezus je oznanjal Božje kraljestvo; bil pa je tudi zelo pozoren na to, kar se je dogajalo okrog njega. Opazil je mater, ki je žalostna spremljala pogrebni sprevod svojega edinca. "Ko jo je Jezus zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: 'Ne jokaj'!" Po besedah: "Mladenič, rečem ti: Vstani!", se je "mrtvi dvignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi".
Evangeliji, zlasti Lukov, opisujejo dejanja, ki razodevajo, kako je Jezus s posebno ljubeznijo gledal na bolne, s katerimi se je srečeval in jih je ozdravljal. Da je to znamenje, po katerem ga lahko ljudje prepoznavajo, je povedal sam, ko je v odgovor na vprašanje Janeza Krstnika, ali je on tisti, ki mora priti, ali naj čakajo drugega, odgovoril: "slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni" (Lk 7,22). Te besede in njegova dejanja, ki jih potrjujejo, zagotavljajo, da Bog ni neobčutljiv za človeško trpljenje; on je blizu tistim, ki trpijo. Bog nas v trpljenju ne pozablja.
Pa vendar se zgodi, da človeku takrat, ko trpi, skoraj nepremišljeno pridejo slabe misli o Bogu, neke vrste upor proti njemu in včasih celo zanikanje Boga; tudi odpad od vere v hudem trpljenju ni tako redek pojav. Trpljenje je mnogokrat velika obtožba Boga, ugovor proti njegovi dobroti in celo proti njegovemu obstoju. Kakšno pa je naše, krščansko stališče, v takih primerih? Naša silna moč je v tem, da vemo, kdo je Jezus Kristus. Če poznamo razloge svoje vere, moremo tudi mi ponavljati s svetim Pavlom: "Zato tudi vse to trpim. A me ni sram, ker vem, komu sem veroval, in prepričan sem, da more zaklad, ki mi ga je zaupal, obvarovati do tistega dne," to je, do sodbe (2 Tim 1,12). Ko tako zaupamo Kristusu, se zavemo, kaj je moralo zanj pomeniti, da je postal človek in sprejel nase trpljenje, ki se je zgrnilo nanj z vso brutalnostjo. Vendar ga Jezus ni imel za prekletstvo ali zapuščenost s strani Boga, ampak za privilegiran izraz svoje zvestobe Očetu, pa čeprav je tudi iz njegovih ust prišel krik: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil." Za tistega, ki ne veruje v Jezusovo božanstvo, je ta krik seveda le potrdilo nevere. Cerkev pa v skrivnosti vere, po notranjem pričevanju Duha, ravno v tem breznu od Boga zapuščene, nemočne Jezusove človeškosti prepoznava najgloblje razodetje njegove skrivnostne ponižnosti in darovanjske ljubezni, ki je na ta način sklenil uresničiti človekovo odrešenje od sil zla, greha in smrti. Jezus torej, v katerega zaupamo, trpljenja ni videl kot zanikanje Božje dobrote, ampak je bilo zanj orodje, izraz njegove ljubezni do Očeta. Vsi njegovi čudeži, posebej še obujanje mrtvih, so ne samo izraz Očetove in Jezusove ljubezni do trpečih, ampak je v njih še drug pomen. Kamor pride Jezus, ki ga evangelist Luka imenuje Gospod, to je vsemogočni Bog, tja pride življenje in vstajenje. On je življenje in vstajenje. Smrt zato ni zadnja postaja življenja, ampak je naš odhod v bivanje z Gospodom. Zato je tako pomembno, da iščemo razloge za svojo vero ter da prosimo za dar vedno večje vere.