(6. junij 07 RV) - Na današnji 20. avdienci v tem letu se je zbralo nad 30.000 vernikov
z vseh celin. Sveti oče je svojo današnjo katehezo posvetil izvrstenemu afriškemu
škofu v tretjem stoletju, svetemu Ciprijanu, ki je bil prvi škof, ki je dosegel krono
mučeništva v Afriki. Rodil se je v bogati poganski družini v Cartagini. Ko sem ždel
v temni noči, se mi je zdelo težko sprejeti, kar mi je Božje usmiljenje ponujalo,
piše nekaj mesecev po spreobrnjenju, ko mu je bilo 35 let. Kmalu nato je postal duhovnik,
nato pa škof. Kot škof je prestal preganjanji cesarjev Decija in Valeriana. Največje
težave je imel s kristjani, ki so v času preganjanj zanikali krščansko vero, nato
pa so ponovno zaprosili za vstop v Cerkev. Te kristjane je v latiniščini imenoval
lapsi – padli, in jim dal možnost odpuščanja po strogi pokori. V tistih težkih
okoliščinah je pokazal izjemne voditeljske sposobnosti. Bil je strog, vendar ne neizprosen
in je dal padlim kristjanom možnost, da ponovno postanejo močni v veri po strogi pokori.
Zahteval je zvestobo običajem Cerkve v Afriki. V pristnem krščanskem človekoljubju
je zahteval, naj kristjani v času kuge strežejo tudi poganom. Boječim kristjanom je
vztrajno ponavljal, da pravo življenje in dobrine niso na tem svetu. Nadalje je bil
neomajen v borbi zoper slabe navade in grehe, ki uničujejo moralno življenje, posebno
še skopost. Sveti Ciprijan je napisal več del in mnogo pisem. V vseh svojih spisih
obravnava tematike, ki so kakorkoli povezane z njegovim dušnopastirskim poslanstvom.
Cerkev pa je bila njegova najljubša tematika. Svoje vernike je vztrajno spodbujal
k edinosti s Cerkvijo, ki je utemeljena na Petrovem sedežu, in učil, »da ni zveličanja
izven Cerkve«, in da »Boga ne moremo klicati za Očeta, če Cerkev ni naša Mati«. Zelo
pomemben je tudi njegov nauk o molitvi Oče naš, v katerem razlaga, kako je kristjanova
molitev javno in skupnostno dejanje, hkrati pa tudi dejanje človekovega srca, ki je
kraj v katerem prebiva Bog. Sveti Ciprijan je učil, da je prav molitev Oče naš, dala
kristjanom pravi način molitve. Samostalnik molitev je vedno množinski samostalnik,
ker tisti, ki moli ne prosi edinole zase. Naša molitev je javna in skupna, in kadar
molimo ne prosimo le za enega, ampak za vse ljudstvo, ker smo z vsem ljudstvom ena
sama stvar. Molitev je namreč odgovor na Božjo besedo in na Očetovo Besedo, torej
na besedo našega Očeta. Vse to pa se dogaja v srcu, ki je privilegiran kraj
molitve, kot to uči duhovno teološko izročilo, je zaključil papež svojo katehezo o
Ciprijanu.