Življenjepis sv. Karla Svetega Andreja

(3. junij 07 RV) - Pater Karel Svetega Andreja, rojen Johannes Andreas Houben, se je rodil 11. decembra 1821 v Munstergeleenu v škofiji Ruremond na Nizozemskem kot četrti od enajstih otrok. Istega dne je bil krščen. Prvo obhajilo je prejel aprila 1835, zakrament svete birme pa junija isto leta.
Šolati se je začel v Sittardu, nadaljeval pa v Broeksittardu. Leta 1840 je študij prekinil in odšel služit vojaško obveznost. V tem času je prvič slišal za pasijonski red. Po končani vojaški obveznosti je zaključil študij in zaprosil za vstop v pasijonski red. Sprejel ga je pasionist blaženi Dominic Barberi. V noviciat je vstopil 5. novembra 1845 v belgijskem mestu Ere blizu Tournaija. Decembra istega leta je prvič oblekel obleko pasijonskih redovnikov in dobil ime Karel Svetega Andreja. 10. decembra 1850 je naredil prve zaobljube. Po študiju ga je ordinarij v Tournaiju, škof Labis, posvetil v duhovnika.
Kmalu za tem so ga poslali v Anglijo, kjer so pasionisti ustanovili tri samostane. V Broadwayu je prevzel delo vicepredstojnika novincev. Istočasno je duhovniško službo opravljal tudi v župniji Svetega Vilfreda in bližnjih krajih vse do leta 1856, ko so ga prestavili v na novo ustanovljen samostan na Goro Argus na obrobju Dublina. Tam je preživel preostanek življenja.
Irci so Karla Svetega Andreja imeli zelo radi. Celo tako, da so ga imenovali Karel Gore Argus, čeprav je bil nizozemske narodnosti. Bil je pobožen duhovnik. Izstopal je zaradi poslušnosti, življenja v pomanjkanju, ponižnosti in preprostosti, še posebej pa zaradi velike vdanosti Gospodovemu pasijonu. Zaradi nezadostne podpore s strani Anglije ni nikoli postal uradni pridigar. Raje se je posvetil duhovnim zadevam, še posebej zakramentu sprave.
O njegovih krepostih se je okrog in okrog razlegal zelo dober glas. Njegov sloves je bil tak, da so se ob samostanu zbirale množice ljudi in prosile za blagoslov. Obstajajo tudi številna pričevanja o čudežnih ozdravljenjih, ki so se zgodila na njegovo priprošnjo. Že za časa življenja je bil Karel znan kot čudodelnik. Njegova priljubljenost se je razprostirala tako po Veliki Britaniji kot tudi v Ameriki in Avstraliji. Da bi si od vsega tega odpočil, so ga leta 1866 premestili v Anglijo, kjer je živel v skupnostih v Broadwayu, Suttonu in Londonu. Tudi tukaj so ga ljudje nenehno iskali, tako katoličani kot nekatoličani.
V Dublin se je vrnil leta 1874, kjer je ostal do smrti, 5. januarja 1893. Njegov pogreb je po pisanju nekega časopisa sprožil močna verska čustva in spodbudil globoko češčenje. Predstojnik samostana je njegovi družini napisal, da so Karla ljudje že razglasili za svetnika.
Postopek za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo se je začel že 13. novembra 1935, 16. oktobra 1988 pa je papež Janez Pavel II. s procesom nadaljeval. Do procesa razglasitve za blaženega je pripeljal čudež, ki se je na Karlovo priprošnjo zgodil Adolfu Dormansu iz Karlovega rojstnega kraja Munstergeleen. Dormans je trpel zaradi predrtega gangrenskega slepiča in vnetja potrebušnice.Poizvedovanje na škofijski ravni je potekalo tudi v nizozemski škofiji Roermond. 7. novembra 2003 je Kongregacija za zadeve svetnikov izdala odlok, s katerim je čudež spoznala za veljavnega. Člani zdravniške komisije so 24. novembra 2005 sprejeli soglasen sklep, da Dormansove ozdravitve ni mogoče znanstveno pojasniti. Teološki svetovalci so 21. febrarja 2006 na izrednem kongresu prav tako soglasno potrdili, da je Dormansovo ozdravljenje bilo nadnaravni pojav. Enako so storili tudi kardinali in škofje 12. decembra 2006. 21. decembra lani pa so odlok o čudežu izročili papežu Benediktu XVI.