Marija se sreča z vstalim Gospodom

(31. maj 07 RV) - Zadnji dan šmarnic bi lahko začeli s vprašanjem: Kje si bila, Marija, ko je Jezus vstal od mrtvih? Ali še bolj točno: Marija, kako sta se srečala Ti in Vstali Gospod?
Odgovor na ti in podobna vprašanja je zahteven ne le zaradi tega, ker o tem dogodku nova zaveza ne poroča, ampak predvsem zato, ker dejansko ne vemo, kako globoko je Marijina brezmadežna duša razumela posamezne dogodke iz Jezusovega dela odrešenja in Njegovo delo odrešenja v celoti. V tem pogledu imamo le eno gotovost, namreč to, da jih je razumela veliko globlje kot vsi drugi ljudje v vseh časih. Kot izbrana Božja, deviška in brezmadežna Mati, je celotno dogajanje razumevala na drugačni ravni, kot ostali ljudje, ki jih je zaznamovala krivda prvih staršev. Vprašanje je, kakšna je ta drugačna raven?
Sveti Ignacij Loyolski v svoji knjigi Duhovne vaje, v premišljevanju, ki mu je dal naslov: 'Kako se je Kristus, naš Gospod, prikazal naši Gospé', piše, da lahko pobožno predpostavimo, »da se je Vstali Gospod prikazal svoji blagoslovljeni Materi, s telesom in dušo«. Nato našteje vrsto vidikov, ki jih naj pri premišljevanju o Gospodovem vstajenju upoštevamo, da bomo globlje razumeli ta najbolj skrivnosten, ključen in dokončen dogodek zgodovine odrešenja, ki je prav vstajenje.
Mi pa se na kratko zadržimo ob dogajanju v Marijini duši, potem ko je Jožef iz Arimateje spoštljivo položil Jezusovo telo v njegov novi grob, v katerega še ni bil nihče položen. Kako se je Marija poslovila od tega svetega vrta, kjer je počivalo telo Božjega in njenega Sina?
Za Marijo Jezus nikoli ni dokončno umrl. On je bil Božji Sin, Emanuel, Bog z nami, kakor ji je oznanil nadangel Gabrijel, zato ni mogel dokončno umreti. Marija je v svojem brezmadežnem srcu razumela tudi dejstvo, da ni bila Božja volja, da bi Božji Sin dejansko umrl, ker to ni mogoče. Bog se namreč ne rojeva in ne umira, ker Bog JE. V svoji človeški naravi je Jezus pred smrtjo sicer potil krvavi pot, toda to pomeni le, da je izkusil le to, kar izkuša vsak človek, ko umira. Nihče mu ne more očitati, da je trpel. On ni postal človek za šalo, ni si nadel le človeško masko. Ne, to ne! Če bi bilo to res, bi to bila tragična pustna šala tudi za Marijo, ki ga je rodila in bila z Njim vse dni do Kalvarije.
Samo Marija je imela posebno izkušnjo o Jezusovem človeškem in božjem življenju, ki jo je apostol Janez tako enkratno opisal v svojem evangeliju. Na začetku evangelija namreč piše, da je Božja Beseda meso, človek postala, kot vsak otrok v telesu svoje matere, da je rasel v Nazaretu kot otrok, mladenič in mladi mož. V tem pogledu Marija ni pričakovala, da bi se ji prikazal kot vstali Gospod, ker je to Zanjo bil že od spočetja. Tudi ni pričakovala, da se bo Njej prvi prikazal še isti večer, ko se je vrnila s Kalvarije. Vse tisto, kar je doživela ob svojem Sinu Jezusu do njegovega pobožnega pogreba, jo je navdajalo z nekim čisto novim veseljem, ker se je izpolnila Očetova volja. In to novo veselje je v bistvu že bilo veselje vstajenja, veselje, ki je bilo polno gotovosti, da ne more umreti in da mora vstati, kakor je sam napovedal. V tem je bila Marija drugačna od Marije Magdalene, učencev in drugih žena. Ona je v svojem razmišljanju in razumevanju dogodkov v svojem čistem srcu imela pred seboj celotno Jezusovo oznanilo, ves nauk, vse vidike razodetja, tudi vstajenje. Vedela pa je tudi, da če Jezus ne bi vstal z dušo in telesom, kako bi učenci in drugi mogli verovati, da je v Kristusovem telesu, ki je bilo povsem enako telesom ostalih ljudi, da v tem telesu biva polnost Božanstva?!Učenci in vsi ljudje potrebujemo zunanje znamenje, da bi vsaj nekako doumeli vsebino dogodka, vstati od mrtvih. Vsak od nas si težko zamišlja, kako bo vstal, ko bo telo razpadlo. Pa vendar nobenemu človeku ta možnost ni čisto tuja. Vsak bi rad v sebi premagal največjega človekovega sovražnika, smrt. Kristjani zelo točno vemo, kako je Kristus trpel in umrl na križu. Težje pa si razlagamo, kako je vstal od mrtvih. Tudi v tem je Marija drugačna od vsakega kristjana. Ona je imela osebno in konkretno izkušnjo, kako je v njenem telesu zaživel Jezus, Božji Sin, potem, ko ji je nadangel Gabrijel oznanil, da bo postala Božja Mati. V svoji notranjosti je to skrivnost gotovo globlje in bolj vsestransko doživljala, kot vsaka telesna mati. Tudi njej je bilo težko z besedami opisati, oziroma izpovedati, kaj vse je v sebi čutila in vedela. Nekaj podobnega je veljalo zanjo tudi ob vstajenju Njenega Sina. Lažeje in globlje je razumela, kaj pomeni vstati od mrtvih z Božjo močjo. In ravno zaradi tega je največja svetopisemska žena.