Nekatera zaključna razmišljanja ob 5. konferenci v Aparecidi
APAPRECIDA (30. maj 07 RV) – Čez dva dni se bo zaključilo 5. splošno zasedanje
škofovskih konferenc Latinske Amerike in Karibov v Aparecidi. Na obzorju tega velikega
dogajanja se že zarisujejo nekatera zaključna razmišljanja in smernice za prihodnje
delovanje. 5. splošna konferenca je zaključni del priprav na Veliki misijon na celotni
ameriški celini, od Aljaske do Patagonije na jugu Čila. Veliki misijon se bo uradno
začel 1. junija in bo trajal nekaj let. Posredno bo misijon blagodejno vplival na
vesoljno Cerkev. Temeljno spoznanje, ki se je v zadnjih štirih tednih še poglobilo
in utrdilo je to, da človekovo življenje samo v Kristusu dobi svojo pravo polnost
in dostojanstvo, ki je vredno tega imena. To spoznanje je hkrati ključno merilo za
presojo uspeha tako 5. splošnega zasedanja, Zaključnega dokumenta, ki ga bo Sveti
oče sprejel čez nekaj tednov in seveda Velikega misijona, ki naj bi dosegel 555 milijonov
krščenih, kar pomeni 62% vseh prebivalcev obeh Amerik. Gre za velikanski napor, ki
je prvi takih obsegov v zgodovini katoliške Cerkve. Udarna moč Velikega misijona so
in bodo verniki laiki, ki že desetletja dolgo zavzeto oznanjajo evangelij tudi zaradi
pomanjkanja duhovnikov in redovnikov. Oni so v tem projektu odločilen dejavnik, je
dejal papež Benedikt XVI., in sicer pod pogojem, da se bodo »odzvali evangeljskima
klicema: biti učenec in biti misijonar«. Drugo pomembno spoznanje pa je, da je
osrednja vsebina biti učenec in misijonar, pristna krščanska poklicanost »živeti v
Kristusu in s Kristusom«. To je edini vir, ki zagotavlja odrešenje in daje oznanjevanju
evangelija nov polet in moč. Papež Benedikt XVI. je v Braziliji dejal, da Cerkev od
vseh teh naporov pričakuje edinole bolj močno vero v Kristusa, ki je naš edini Učitelj
in Odrešenik. Iz tega vira se bodo porodili novi načrti in ustvarjalne pastoralne
zamisli, ki bodo prebujali trdno upanje in moč za krščansko življenje. Tretje
spoznanje pa je odgovor na vprašanje, zakaj je tako pomembno biti Kristusov učenec.
Preprosto zato, ker upamo, da bomo v edinosti z Njim našli življenje, pravo življenje,
ki je vredno tega imena, in zato ga hočemo oznaniti drugim. Četrta velika tematika
pa je odgovor na vprašanje, kaj je stvarnost, ali s tujko realnost? Delegati in škofje
so se spraševali, kaj je prava stvarnost v Latinski Ameriki, kaj je tisto »jedro,
srž, bistvo o katerem se ne more pogajati«. Odgovora niso iskali v duhu sociologov
ali politikov, in še manj v luči kakšne ideologije, ker je vsem jasno, da prava stvarnost
samo v Kristusu dobi svojo polnost in smisel. Pri iskanju pravega odgovora na vprašanje,
kaj je stvarnost, so se delegati oprli na misel papeža Benedikta XVI, ki se je z veliko
pastoralno in intelektualno jasnostjo vprašal: »Kaj je stvarnost? So »stvarnost« le
materialne dobrine, družbeni, gospodarski ali politični problemi?« In papežev odgovor:
»Ravno v tem je velika zmota osrednjih teženj prejšnjega stoletja, uničujoča zmota,
kot to dokazujejo rezultati tako marksističnih kot kapitalističnih sistemov. Oboji
namreč potvarjajo pojem stvarnost tako, da mu jemljejo utemeljujočo in odločilno stvarnosti,
namreč Boga. Kdor izključi Boga iz svojega obzorja potvarja pojem »stvarnost« in posledično
lahko konča le na napačnih potih in z rušilnimi priporočili.«Do kakšnih spoznanj o
politični izbirah in o pravičnih strukturah so prišli delegati v Aparecidi, pa več
v naši jutrišnji oddaji.