(28. maj) - Zadnji dan svojega zemeljskega življenja se je Jezus posredno srečal še
z eno ženo, ki ni bila iz njegovega kroga in tudi ne Judinja. To je bila Pilatova
žena. Ta je možu, Pilatu, preden je ta sedel kot rimski upravitelj na sodni stol,
da bi Jezusu sodil, poslala nenavadno sporočilo: Nič ne imej s tem pravičnim, kajti
danes sem v sanjah veliko trpela zaradi njega (Mt 27,19). O tem poroča le evangelist
Matej. To kratko evangelistovo poročilo vsebuje štiri sporočila. Najprej je to
svarilo žene možu, naj nič nima s tem obsojencem. Drugo sporočilo je pričevanje Pilatove
žene, da obsojenec ni le nedolžen, ampak je celo pravičen. Za rimskega upravitelja,
ki mu rimsko pravo ni bilo tuje, je bilo to ženino pričevanje za Pilata potrdilo več,
da v sodnem procesu ni bila v središču pravica v pravnem pomenu, ampak je bil ves
proces politično vprašanje, o katerem je moral odločiti Pilat. Tretji vidik je ženin
nemir ob tem nenavadnem obsojencu, ki je mogočno stopil v dušo Pilatove žene, da je
bil prisoten celo v času spanja. Ta prisotnost pa ni bila bežna, tudi ne nevtralna,
ampak trpeča, to je taka, da je v Pilatovi ženi postavljala veliko zelo zahtevnih
in nasprotujočih si vprašanj, na katera ni imela odgovorov. Ne vemo, kako dobro je
Pilatova žena poznala Učitelja iz Galileje. Tudi ne vemo, kdo jo je obvestil o tem,
kaj je učil Jezus, kakšne čudeže je delal in kaj so o njem mislili judovski prvaki
in kaj judovsko ljudstvo. Eden vir novic bi lahko bile judovske služkinje in služabniki
v Pilatovi palači. Verjetno se je o tem pogovarjala z možem, ki so ga uradno in neuradno
obveščali o dogajanjih v Judeji in seveda v Jeruzalemu. Vsekakor pa je Jezus s
svojim naukom, dejanji in s svojo osebnostjo nenavadno močno nagovoril to tujko, ženo
rimskega upravitelja. To potrjuje že samo dejstvo, da se je Pilatova žena osebno in
v odločilnem trenutku vmešala v izvrševanje moževe uradne vloge rimskega dokončnega
razsodnika v judovskem sporu. Težko je reči, kaj jo je nagnilo k temu nezaslišanemu
dejanju. Je bila to naklonjenost Pilatove žene do Jezusa in njegovega nauka? Ali pa
je bila to bolj neka prvinska skrb žene za usodo moževe kariere v najbolj zapletenih
trenutkih njegove upraviteljske službe? Če odgovor iščemo bolj v duhu prvega vprašanja,
potem je treba reči, da je Pilatova žena izrekla pravo veroizpoved, ker je Jezusa
razglasila za pravičnega, ne v duhu rimskega prava ali koristi Rimskega imperija,
ampak na osnovi njegovega nauka in del, ki jih je storil v času svojega javnega delovanja.
Če pa njen poseg v rimski pravni postopek razumemo le kot opozorilo možu, naj bo previden
in naj ne posega v vprašanje pravičnosti znotraj judovskega verskega razumevanja pravičnosti
in kdo je v judovstvu pravična oseba, potem njeno svarilo dejansko pomeni, da rimsko
pravo ne more razsojati verskih prašanj, ker je zamišljeno in vzpostavljeno le zato,
da ščiti in ohranja pri življenju Rimski imperij in njegove koristi. Tako je moža
opozorila naj ne posega na področje, ki je globlje in bolj zahtevno kot vodenje imperialne
politike. Če je hotela pomagati Jezusu, potem je bil njen poseg neučinkovit, ker se
je Pilat odločil ne v duhu rimskega prava, ki ni razsojalo v verskih zadevah, ampak
v duhu imperilane politike. Ta je bila tudi v tem, da so podjarmljeni narodi morali
tako ali drugače priznati nadvlado rimskega cesarja in njegovih upraviteljev. Eno
veliko stvar pa je poseg Pilatove žene kljub vsemu dosegel. Poncij Pilat je namreč
v nadaljevanju Jezusovega sodnega procesa dosegel, da so judovski prvaki javno priznali
in vzeli nase odgovornost za Jezusovo smrt, s tem pa so tudi priznali, da je teološko
vprašanje od bistvu odrešenja in način, kako se odrešenje uresničuje, da je vse to
domena božjega posega v zgodovino stvarstva. V to domeno sodijo tudi imperialni interesi,
kot je to bil takrat primer Rimskega imperija, ki so vedno predmet odrešenja. To pomeni,
da Kristus kot Odrešenik odrešuje tudi politične in druge razsežnosti, ki so prisotne
v vsakem državnem ali vladnem ustroju in da nobeden imperij nima niti odrešenjske
moči niti poslanstva. Zato tudi ne more biti predmet vere.