Žena, ki si je upala dotakniti se roba Jezusove obleke

Evangeljska poročila o čudežih je treba brati in razumeti v okviru novozavezne teologije in v duhu nekaterih zgodoviniskih načel. Evangelisti so zapisali, da je Jezus svoj nauk potrjeval z znamenji in čudeži, ki so jih spremljala. To pomeni, da je vsebina čudežev sestavni del Jezusovega nauka in razodetja. Ko pa presojamo zgodovinsko pristnost poročil o Jezusovih in drugih čudežih, ki so jih v njegovem imenu delali učenci, pa je eno od ključnih načel to, da evangeljsko poročilo o čudežu nujno vključuje razsežnost vere. Zato evangeljski zapisi o čudežih vedno opišejo, kako je Jezus zahteval vero od tistih, ki so ga kaj prosili, ali da so jo prosilci sami že prej izpovedali, ali pa tudi, da je po čudežu Jezus sprožil razmišljanje o razsežnosti vere pri posameznikih ali pri očividcih čudeža.
V opisu ozdravljenja žene, ki je krvavela, pa je prisoten še naslednji pomemben vidik, ko Jezus prisotne vpraša, kdo se ga je dotaknil, ker je šla moč od njega (Mt 8,46). Zgodba tega čudeža je znana. Neka žena, ki je dvanjst let krvavela in potrošila za zdravnike vse, kar je imela za preživljanje, se je skrivaj dotaknila roba Jezusove obleke v prepričanju, da bo ozdravela. Ko se je dotaknila njegove obleke, je ozdravela. Čudež je ostal tajen in nihče razen Jezusa in žene ni vedel, kaj se je zgodilo. Ženina skrivna vera v ozdravljenje in neopazno dejanje, ko se je dotaknila roba njegove obleke, je razumljivo, ker je bila njena bolezen, da je krvavela, po judovski postavi obredno nečista, to je taka, da se ni smela pojavljati v javnosti. Toda zanjo je bilo pomembno, da bo ozdravljena in ne toliko, da bo zopet pridobila vstop v družbo. Zato jo je Jezusovo glasno vprašanje, kdo, da se ga je dotaknil, presenetilo, ker je že dosegla svoj cilj.
Kaj je hotel Jezus doseči s svojim vprašanjem? Na prvem mestu je to bila njegova želja in drža, da ljudje zavzamejo do njega, njegovega nauka in čudežev, ki jih je delal, osebno stališče in izpoved. Hotel je odprt oseben odnos do mogočnega božjega delovanja. Na še bolj osebni ravni pa je hotel, da je vsak, ki je bil deležen njegove posebne moči, da to novo stvarnost vključi v svoj osebni spoznavni svet in dinamiko, ki ne bo izhajala le iz osebne pobude ali uvida, ampak iz razsežnosti božje moči, ki je bila na delu. Vera, ki jo je Kristus pričakoval in zahteval ni bila le na ravni osebne izpovedi, ampak na ravni trajne odprtosti božji stvarnosti, ki jo je čudež odprl in nakazal. Čudež je bil za vsakega, ki ga je bil deležen, le začetno dejanje božje bližine, delovanja in ljubezni. Čudežen poseg v življenje za kristjana nikoli ni zgolj oseben dogodek, ampak je vedno tudi javno dejanje, tudi zato, ker mora družba nekako zaznati globoko spremembo v osebi, ki je doživela čudež, po drugi strani pa je tudi skupnost morala zavzeti stališče do teh novih stanj v ljudeh. Ta vidik lepo izraža mnenje med ljudmi, da je Jezus vse prav storil, slepim daje, da vidijo, gluhim da slišijo, nemim, da govorijo in hromim da hodijo. Dejstvo pa, da je ozdravil ženo, ki je krvavela, pa na poseben način sporoča mesijansko stvarnost, da smo pred Bogom vsi ljudje enaki in da je v ospredju oseben odnos vsakega posameznega človeka, tudi ženske do Boga. In to novo osebno razmerje z Bogom je vir odrešenja in posebnega miru, ki ga more dati samo Bog. »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru!« (Mt 8,48).