(23. maj) - Tudi danes se je na Trgu sv. Petra zbrala velika množica ljudi k splošni
avdienci. Sveti oče je svoj nagovor posvetil svojemu zadnjemu apostolskemu potovanju
v Brazilijo. Že na začetku govora je dejal, da je bilo to potovanje dejanje velike
zahvale Bogu za vse čudovite stvari, ki jih je storil med ljudstvi Latinske Amerike.
To je bila najprej zahvala za dar vere, ki je navdihovala njihovo življenje in kuluturo
tekom pol tisočletja. V tem smislu je to bilo romanje, ki je imelo svoj vrhunec v
Marijinem svetišču v Aparecidi, ker je Aparecida, tista, ki se je prikazala, zavetnica
Brazilije. Po zgledu svojih predhodnikov, je nadaljeval papež, sem hotel vsa ljudstva
Latinske Amerike in Karibov potrditi v veri, ki je med njimi postala zgodovinska danost,
ljudska pobožnost, umetnost, ki je v dialogu z bogatimi izročili iz predkolonialne
dobe in poznejšimi evropskimi in drugimi vplivi. V tej slavni preteklosti pa ne moremo
prezreti senčnih strani obdobja evangelizacije zelene celine. Huda dejanja so obsodili
že prvi misijonarji, kot je bil dominikanec Bartolomeo de Las Casas v 16. stoletju,
nato teolog Francesco da Vittoria iz Univerze v Salamanki. Vse to pa ni preprečilo
čudovitega razvoja in krščanskega življenja teh ljudstev tekom zadnjih pet stoletij.
Tako je na tej celini evangelij postal nosilna prvina dinamične sinteze, ki vsekakor
izraža bistvo vsakega ljudstva v Latinski Ameriki. V nadaljevanju se je Sveti
oče ustavil ob Braziliji in dejal, da je to velika dežela z globokimi krščanskimi
koreninami, ki pa se spoprijema z ogromnimi družbenimi in gospodarskimi problemi.
Pri reševanju le – teh bo tudi Cerkev morala vključiti vse duhovne in moralne moči
svojih skupnosti in iskati primerna skupna stremljenja vseh dejavnikov v državi. Kot
primer je Sveti oče navedel Farmo upanja, kjer je obiskal skupnost mladih, ki se osvobajajo
raznih oblik odvisnosti. Ta skupnost je živa sprave in vključevanja mladih v družbo.
Drugi vrhunec papeževega apostolskega potovanja pa je bila otvoritev 5. splošnega
zasedanja škofovskih konferenc Latinske Amerike in Karibov. Škofje in drugi delegati
se poglabljajo v dva ključna izraza za vsakega katoličana, namreč biti Jezusov učenec
in njegov misijonar. Izraz učenec pomeni vzgojno, učno razsežnost ter hojo za Kristusom
v skupnosti in prijateljstvu z njim. Misijonar pa izraža sad biti učenec, to je pričevanje
in sporočanje, podajanje žive izkušnje biti Jezusov učenec. Je pričevanje o resnici
in ljubezni, ki jo je kristjan spoznal, odkril in prejel ter vključil v svoje življenje.
Biti učen in misijonar pa tudi pomeni živeti v tesni povezanosti z Božjo besedo, z
Evharistijo in drugimi zakramenti, živeti v Cerkvi v ubogljivem poslušanju njenega
nauka. Taka izkušnja vere v Jezusa Kristusa je lahko učinkovito izhodišče za graditev
krščanske skupnosti in družbe v sedanjosti in prihodnosti. To pomeni tudi, da moramo
evangelij oznanjati z novo gorečnostjo, z novimi metodami in z novimi izraznimi sredstvi,
ki bodo ljudi nagovorila in jih odprla za evangelij in Kristusa, je zaključil Sveti
oče svoje današnje razmišljenje o apostolskem potovanju v Brazilijo.