Marija in prvi čudež v Kani

(22. maj) - Kmalu potem, ko je Jezus odšel do doma, je bila Marija povabljena na gostijo v vas Kana v Galileji. Zanjo je to bil vesel trenutek. Potem, ko je ostala sama, ker je Jezus začel učiti po Galileji, mož Jožef pa je bil že nekaj let med pokojnimi, se je srečala s sorodniki in znanci. S posebnim notranjim veseljem se je vključila v rajanje med gostijo, ki je trajala kar nekaj dni, najprej zato, da je delila veselje z novoporočencema, pa tudi, ker je upala, da bo na gostijo prišel Jezus s svojimi učenci in ga bo tako videla.
Po nekaj dneh je opazila veliko zadrego strežnikov, ki so domačim namignili, da zmankuje vina. Marija je v svoji nežni rahločutnosti takoj vedela, da bo to veliki udarec najprej za novoporočenca, ker ne bosta mogla končati slavja v veselju. Kaj storiti? V srcu je upala, da bo na gostijo prišel Jezus s svojimi učenci. Z Janezom Krstnikom ni računala, ker je ta priporočal, naj ljudje pijejo vodo in se pokorijo. Vedela pa je, da ga ne bo na gostijo. V srcu si je želela, da bi Jezus prišel čimprej, ker je bila prepričana, da bo nekaj storil v tej zadregi. Ko je res prišel, ga je zaskrbljeno opozorila na dejansko stanje in mu obzirno povedala: Vina nimajo!
Toda Jezusov odgovor je bil trd in skrivnosten hkrati: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla« (Jn 2,4). Prvi del odgovora je bil za prisotne dejansko trd. Najprej zato, ker ji je odgovoril s vprašanjem! Tako se materi ne odgovarja. Potem pa še to, da je ni imenoval mati, ampak žena! Je hotel s tem v prisotnih zabrisati njeno zemeljsko materinstvo? O tem bi lahko ugibali. Drugi del odgovora pa je bil skrivnosten: »Moja ura še ni prišla.« Ni ji rekel, da ne bo prišla, ampak, da še ni prišla. Toda kdaj bo prišla? Tukaj takoj potrebujejo posebno dejanje. Med Marijo in Jezusom pa je v tem odgovoru lebdelo drugačno spoznanje. Kot da bi govorila posebno govorico, kar je dejansko bila, namreč pogovor med Božjo Materjo in Božjim Sinom. V tem pogovoru pa imajo besede dejansko drugačen pomen. Prisotne pa je verjetno bolj presenetilo dejstvo, da Marija in Jezus nista nadaljevala pogovora, ampak se je Marija mirno obrnila k strežnikom in jim z neko posebno gotovostjo rekla: »Karkoli vam poreče, storite« (Jn 2,5). V tej prošnji so strežniki razumeli neki skrivnosten ukaz, na katerega so ubogali, ne da bi vedeli, kako in zakaj. Ko jim je Jezus rekel, naj vrče napolnijo z vodo, so to storili. To bi se še dalo razumeti. Toda, ko jim je rekel, naj vodo nesejo na mizo kot vino, so to tudi storili. Kaj so si pri tem mislili, ne vemo. Prav oni pa so bili najbolj presenečeni, ko je starešina javno pohvalil, da so prinesli izvrstno vino. Vedeli so le, da so bili na poseben način prve priče Jezusovega prvega čudeža. Ko so vsi začeli govoriti o pravem in prvem čudežu, sta samo Marija in Jezus vedela za skrivnostno ozadje tega čudežnega dejanja. Do takrat je samo Marija vedela in verovala, da jo bo Jezus uslišal. Ni vedela kako, v srcu pa je verovala, da bo ustregel njeni prošnji. Njena vera ni sad materinske duševne, čustvene, izkustvene in še kakšne druge bližine sinu. Marijina gotovost je izhajala iz drugih virov. Prihajala je iz posebne zavesti, da v njenem Sinu deluje Stvarnik nebes in zemlje, vsemogočni Oče. Čudež je bil potrditev te vere, ona pa prva priča novih časov, ki jih je prvi čudež tako zgovorno začel.