Svetišče na Ptujski Gori se pripravlja na 600-letnico delovanja

PTUJSKA GORA (15. maj) - Kronist je zapisal: »Dne 13. maja leta Gospodovega 1957 ob petih zvečer se je slovesno oglasil ptujskogorski zvon in oznanil vsej okolici, da je cerkev predana bogoslužju. Istočasno se je iz obednice v župnišču, ki je služila za začasno kapelo, v kateri se je med tednom maševalo, preneslo najsvetejše v cerkev. Živi Bog se je zopet nastanil v tem lepem svetišču. Z velikega oltarja je zopet zavladal svojemu ljudstvu in Marija se je nasmehnila s svojega trona…. Nato je ob 18. uri bila slovesna zahvalna sv. maša…«
Natanko po petdesetih letih, v nedeljo, 13. maja 2007 ob petih popoldne, se je spet oglasil ptujskogorski zvon in vabil k molitvi ter slovesnemu somaševanju. Slovesno mašo je daroval mariborski nadškof in metropolit dr. Franc Kramberger, ob njem pa je bilo še 24 duhovnikov. Zbrali so se, da bi se Bogu in Mariji ponovno zahvalili za ptujskogorsko cerkev - za vse prejete darove in milosti.
Ob obletnici se je po slovesnem pritrkovanju skupine iz Sostra pri Ljubljani – tam na farnem pokopališču počiva veliki obnovitelj Ptujske Gore p. Konštantin Ocepek – začela molitvena ura. S pesmijo in molitvijo, z rožnim vencem, litanijami Matere Božje in besedili, ki so obudila spomin na preteklost, se je molitev ob sklepu prelila v gorečo prošnjo: »Zaradi svoje Matere se nas usmili!«
Slovesna maša se je začela tako kot pred petdesetimi leti – ob 18 uri. Po uvodnih fanfarah je na začetku maše vse pozdravil predstojnik skupnosti patrov minoritov in rektor cerkve p. Janez Šamperl. V homiliji je nadškof Kramberger spregovoril o preteklih dogodkih in pomenu Marije, zavetnice s plaščem – za blaženega škofa Slomška in za verni slovenski narod.¸Svojo pridigo je takole zaključil:
Glas: nadškof Kramberger:
Pred čudodelno podobo Gorske Matere Božje je najprej takrat sam opravil sveto mašo, za njim pa še oba spremljevalca: bogoslovni spiritual Franc Kosar in škofijski tajnik Matija Modrinjak. In Slomšek je kljub bolečinam ostal še pri obeh mašah. Pred očmi so se zvrstili vsi dogodki življenja, v katerih je Marija vidno posegala vmes in ga vodila. Za vse se je zahvaljeval. In preden je odšel iz cerkve, se je poslovil od te čudodelne podobe s svojo pesmijo. Tako se glasi:
»Pod svoj sveti plašč zagrinjaj mene pred sovražnikom,
v sveti raj me enkrat spremljaj k vsem nebeškim angelom.
In ko bom moral vzeti od tega sveta slovo,
zakramente daj prejeti duši za popotnico!«
In potem tisti znani refren:
»Oj čez me, prosim te, vsmili se, vsmili se.
Mati mila, o Marija, pros' za me, pros' za me!« In ko je prišel iz cerkve, je pred vhodom z nekim posebnim zadovoljnim glasom rekel svojim spremljevalcem: »Kako lepo je bilo!« Da, na Ptujski Gori, pri Mariji nam je vedno lepo! Amen.