2007-05-15 18:24:27

Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje


(15. maj) - Vsaka žena je v pravem pomenu besede svetopisemska žena, ker je božji otrok in ima v razodetju svoje mesto kot soproga, mati, samska, Bogu posvečena oseba in vdova. To so okvirno temeljni stanovi v katerih ženska živi svojo ženskost in temeljne odnose do Boga, bližnjih in do sebe same. V nekrščanskih družbah in verstvih je najbolj prisotna delitev po spolu, moški – ženska. Prisotne so seveda tudi druge oblike delitev, od tistih v klanskih tipih družb, do patriarhata in matriarhata v vseh možnih inačicah tekom stoletij do danes. V zadnjih stoletjih smo priče delitev na ideološki osnovi, ki so med najbolj krutimi.
Na prvih straneh Svetega pisma pa je zapisano, da je Bog ustvaril človeka, da ju je ustvaril kot moškega in žensko, in da bo zaradi tega moški zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo. V raju sta Adam in Eva živela popolno enakost med seboj in pred Bogom. Po njunem padcu se je ta enakost narušila. V stari zavezi so ženske vedno doživljale, da so moški nad njimi gospodovali. To so doživljale kot izroditev prvotnega stanja v raju, ko ju je Bog ustvaril kot bitji z enakim dostojanstvom. Izvirni greh je torej porušil prvotno dostojanstvo in spremenil odnose med moškim in žensko, kot jih je hotel Stvarnik od začetka. V stari zavezi je Mojzes to stanje uzakonil, ko je možu dovolil, da lahko pod določenimi pogoji odslovi svojo ženo. Toda od začetka ni bilo tako.
To vprašanje je prišlo v ospredje že v prvih mesecih Jezusovega javnega delovanja, ko so ga farizeji vprašali, če je možu dovoljeno odsloviti svojo ženo iz kateregakoli razloga. Tem zahrbtnemu, zlobnemu in težkemu vprašanju so prisluhnile vse prisotne ženske in čakale na odgovor. Jezus jih je presenetil z jasnim odgovorom: Ali niste brali, da je Stvarnik na začetku ustvaril človeka kot moža in ženo, ter rekel: 'Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo'. Tako nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje (Mt 19,4-6). Farizeji so tedaj navedli Mojzesovo postavo, ki je dovoljevala odslovitev žene. Jezus Mojzesovega določila ni zanikal, ampak preprosto dejal, da jim je Mojzes dovolil ločitev »zaradi njihove trdosrčnosti. Od začetka pa ni bilo tako« (Mt 19,8). Ta odgovor je prav gotovo razveselil vse žene, tiste prisotne, kot vse žene po svetu, ker so v odgovoru prepoznala, da jim je Jezus dal ne le prvotno, ampak novo, še večje dostojanstvo.
Če od začetka ni bilo tako, potem se moramo vprašati, kako je bilo? Kakšno je poslanstvo moža do žene in v družini? Kakšno je poslanstvo žene do moža in v družini? In končno, kakšno je poslanstvo družine, torej moža in žene ter njunih otrok? Na ta in druga podobna vprašanja je treba iskati odgovore v luči celotnega razodetja, ker po eni strani stojimo pred temeljnimi človekovimi razsežnostmi in poslanstvom, po drugi pa razodetje odkriva celovito božjo zamisel o vsem stvarstvu, v katerem ima človek prvo mesto. Glede sposobnost tako moškega kot ženske, da ustvarita družino, evangelist zelo stvarno navede tri Jezusove trditve: Nekateri so namreč že po rojstvu nesposobni za zakon, nekatere so take naredili ljudje in nekateri so se zakonu sami odpovedali zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume!« (Mt 19,12).Družina predpostavlja nekatere telesne pogoje, nadalje duševne in duhovne danosti, je pa tudi odprta za lastno presežnost. V evangeljskem pomenu družina nima le ustanova naravnega prava in temeljna človekova pravica. Je veliko več, ker je vključena v celoviti proces odrešenja tako posameznikov, moža, žene, otrok, kot to predvideva naravno pravo, in je ključni sestavni del procesa odrešenja celih družb, torej ljudstev, narodov in kočno vsega človeštva. Poslanstvo krščanske družine je torej usmerjeno na vsa ta področja, kar daje krščanski družini nove kakovosti in jo vedno postavlja pred izjemne izzive.







All the contents on this site are copyrighted ©.