(15. maj) - Vsaka žena je v pravem pomenu besede svetopisemska žena, ker je božji
otrok in ima v razodetju svoje mesto kot soproga, mati, samska, Bogu posvečena oseba
in vdova. To so okvirno temeljni stanovi v katerih ženska živi svojo ženskost in temeljne
odnose do Boga, bližnjih in do sebe same. V nekrščanskih družbah in verstvih je najbolj
prisotna delitev po spolu, moški – ženska. Prisotne so seveda tudi druge oblike delitev,
od tistih v klanskih tipih družb, do patriarhata in matriarhata v vseh možnih inačicah
tekom stoletij do danes. V zadnjih stoletjih smo priče delitev na ideološki osnovi,
ki so med najbolj krutimi. Na prvih straneh Svetega pisma pa je zapisano, da je
Bog ustvaril človeka, da ju je ustvaril kot moškega in žensko, in da bo zaradi tega
moški zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno
telo. V raju sta Adam in Eva živela popolno enakost med seboj in pred Bogom. Po njunem
padcu se je ta enakost narušila. V stari zavezi so ženske vedno doživljale, da so
moški nad njimi gospodovali. To so doživljale kot izroditev prvotnega stanja v raju,
ko ju je Bog ustvaril kot bitji z enakim dostojanstvom. Izvirni greh je torej porušil
prvotno dostojanstvo in spremenil odnose med moškim in žensko, kot jih je hotel Stvarnik
od začetka. V stari zavezi je Mojzes to stanje uzakonil, ko je možu dovolil, da lahko
pod določenimi pogoji odslovi svojo ženo. Toda od začetka ni bilo tako. To vprašanje
je prišlo v ospredje že v prvih mesecih Jezusovega javnega delovanja, ko so ga farizeji
vprašali, če je možu dovoljeno odsloviti svojo ženo iz kateregakoli razloga. Tem zahrbtnemu,
zlobnemu in težkemu vprašanju so prisluhnile vse prisotne ženske in čakale na odgovor.
Jezus jih je presenetil z jasnim odgovorom: Ali niste brali, da je Stvarnik
na začetku ustvaril človeka kot moža in ženo, ter rekel: 'Zaradi tega bo mož zapustil
očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo'. Tako nista več dva,
ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje (Mt 19,4-6). Farizeji
so tedaj navedli Mojzesovo postavo, ki je dovoljevala odslovitev žene. Jezus Mojzesovega
določila ni zanikal, ampak preprosto dejal, da jim je Mojzes dovolil ločitev »zaradi
njihove trdosrčnosti. Od začetka pa ni bilo tako« (Mt 19,8). Ta odgovor je prav gotovo
razveselil vse žene, tiste prisotne, kot vse žene po svetu, ker so v odgovoru prepoznala,
da jim je Jezus dal ne le prvotno, ampak novo, še večje dostojanstvo. Če od začetka
ni bilo tako, potem se moramo vprašati, kako je bilo? Kakšno je poslanstvo moža do
žene in v družini? Kakšno je poslanstvo žene do moža in v družini? In končno, kakšno
je poslanstvo družine, torej moža in žene ter njunih otrok? Na ta in druga podobna
vprašanja je treba iskati odgovore v luči celotnega razodetja, ker po eni strani stojimo
pred temeljnimi človekovimi razsežnostmi in poslanstvom, po drugi pa razodetje odkriva
celovito božjo zamisel o vsem stvarstvu, v katerem ima človek prvo mesto. Glede sposobnost
tako moškega kot ženske, da ustvarita družino, evangelist zelo stvarno navede tri
Jezusove trditve: Nekateri so namreč že po rojstvu nesposobni za zakon, nekatere
so take naredili ljudje in nekateri so se zakonu sami odpovedali zaradi nebeškega
kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume!« (Mt 19,12).Družina predpostavlja
nekatere telesne pogoje, nadalje duševne in duhovne danosti, je pa tudi odprta za
lastno presežnost. V evangeljskem pomenu družina nima le ustanova naravnega prava
in temeljna človekova pravica. Je veliko več, ker je vključena v celoviti proces odrešenja
tako posameznikov, moža, žene, otrok, kot to predvideva naravno pravo, in je ključni
sestavni del procesa odrešenja celih družb, torej ljudstev, narodov in kočno vsega
človeštva. Poslanstvo krščanske družine je torej usmerjeno na vsa ta področja, kar
daje krščanski družini nove kakovosti in jo vedno postavlja pred izjemne izzive.