Javna grešnica v hiši farizeja Simona

(14. maj) - Jezus je imel v času svojega javnega delovanja vedno veliko poslušalcev. To niso bili le pobožni Judje, ki so iskreno pričakovali Mesija. Med poslušalci so bili vse vrste ljudje, od farizejev, ki so budno spremljali vsako njegovo besedo ali dejanje, da bi ga tožili, do saducejev, kakšnega prikritega rimskega priušnika, do revežev, cestninarjev, grešnikov in javnih grešnic. Evangelist Luka nam v evangeliju poroča o srečanju z eno od njih (7,36-48), v farizejevi hiši.
Kaj je to javno grešnico nagnilo, da ga je šla poslušat, še več, da je za njim stopila v farizejevo hišo? Je bil to namig kakšne njene prijateljice, ki ji je govorila, da je Jezus ljubezniv do vseh, da odpušča, odrešuje in se daruje drugim. Sama je o moških imela čisto drugo izkušnjo. To so bili ljudje mrkega pogleda, kot da bi bili obsedeni. V njih ni bilo nobene nežnosti ne do nje, še manj do njenega telesa. To so bili nasilni, grobi ljudje in v njih je bila prisotna le telesna poželjivost. Iskali so le njeno telo, brez vsake nežnosti, spoštljive besede ali naklonjenosti. Zanje javna grešnica ni bila zanimiva, niso je spraševali o njeni življenjski zgodbi in tudi ne zakaj se prodaja. Po tolikih letih življenja na cesti je njeno telo kazalo znake propadanja, uvelosti, kot oseba pa je bila razočarana. In takšna je stopila v farizejevo hišo po lastni volji. Ko se je s pogledom srečala z Jezusom, jo je prevzel čar njegove osebe. V njem je prepoznala Boga Ljubezni in mu je hotela podariti svoje revno in ranjeno srce. Od zadaj je pristopila k njegovim nogam in jih začela umivati s svojimi solzami, brisati s svojimi lasmi in maziliti z dragocenim oljem, poroča evangelist Luka.
Gostitelj, farizej Simon, se je ob pogledu na ta prizor v sebi začel zgražati in se pohujševati, verjetno bolj nad Jezusom, kot nad javno grešnico. Kakšen prerok neki je ta Jezus, ki ne prepozna ženske, ki se ga dotika, da je javna grešnica? In Jezus je imel naenkrat pred seboj dve osebi. Ena je iskala odpuščanje, druga pa se je pohujševala, da ne napodi javne grešnice. Vsi prisotni so opazili ta notranji spor med Jezusom in farizejem Simonom, ob vprašanju odpuščanja in zvestobi postavi. Bistvo vprašanja pa je bilo, ali je mogoče farizeja Simona privesti do pravega odpuščanja, kakor ga je učil Jezus? Pouk o odpuščanju je bil namenjen vsem. Jezus je začel s priliko o dveh dolžnikih, ki sta bila dolžna, eden več, drugi manj, istemu dolžniku. Ker nista mogla plačati, je obema dolg odpustil. Do te točke je prilika logična. Za farizeja Simona pa se je zadeva zapletla ob vprašanju glede hvaležnosti do upnika. Pa ne v smislu, da ne bi vedel, kdo mora biti bolj hvaležen, ampak ali je pripravljen za takšno hvaležnost. In Jezus začne primerjave med hvaležnostjo javne grešnice in farizeja Simona. Ta je točno vedel, da je Jezus mislil na hvaležnost do Boga, ki odpušča krivice in grehe. Vedel je tudi, da človeška pravičnost ne obstane pred Bogom. Pred Bogom obstane samo ljubezen. Iz evangeljskega poročila vemo, da je javna grešnica zapustila hišo farizeja Simona spremenjena, bilo ji je odpuščeno, ker je mnogo ljubila. Farizej Simon pa je po Jezusovem obisku stal pred pravo izbiro, ali postati njegov učenec ali ostati farizej. Oba, javna grešnica in farizej Simon sta poslej vedela, da je Jezusov nauk treba sprejeti z novimi svobodnimi držami, ki niso sad zgolj človeške logike in načina delovanja.