2007-05-14 18:31:42

Dve današnji najbolj slovesni dejanji Svetega očeta


(13. maj) - Papež Benedikt XVI. je danes v Aparecidi opravil dve ključni slovesni dejanji na začetku 5. splošnega zasedanja škofovskih konferenc Latinske Amerike in Karibov. Dopoldne je to bila slovesna sveta maša, s pridigo, ki je uradno gradivo 5. splošnega zasedanja, popoldne pa uvodni govor in predsedovanje prvi seji 5. splošnega zasedanja.
Nekaj po deveti uri po krajevnem, to je nekaj po drugi uri popoldne po našem času, je Sveti oče odšel iz bogoslovnega semenišča v Marijino svetišče v Aparecidi. Med potjo je pozdravljal ogromno množico vernikov, ki so se zbrali k tej slovesni Evharistiji. Ob deseti uri je pristopil k oltarju in začel slovesno somaševanje s škofi in duhovniki, ki so delegati raznih škofovskih konferenc. Na začetku sv. maše je vse pozdravil domači nadškof, Raymundo Damasceno Assis.
Na začetku svoje pomembne homilije je najprej povedal, da v sebi čuti posebno veselje, za katero nima besed, da bi ga izrazil. Posebej je poudaril bogoslužni velikonočni čas in kraj obhajanje današnje svete maše. V velikonočnem času so že blizu binkoštnemu prazniku. Cerkev nas spodbuja naj z veliko vnemo prosimo za dar Svetega Duha. Kraj slovesne Evharistije pa je Svetišče Marijinega prikazanja v Aparecidi, ki je srce marijanske pobožnoti v Braziliji. Danes nas je Marija zbrala v tej dvorani zadnje večerje kot Mati in Učiteljica in nam pomaga, da enodušno in zaupno molimo in častimo Boga. To evharistično slavje, je nadaljeval Sveti oče, je najbolj trden temelj 5. splošnega zasedanja, ker temelji na molitvi in Evharistiji, Sacramentum caritatis – Skrivnosti ljubezni.
Papež se je posebej ustavil pri prvem današnjem berilu iz Apostolskih del, ki nam poroča o “kocilu v Jeruzalemu” in njegovih odločitvah, kako naj ravnajo pogani, ki so postali kristjani. Ta stran Apostolskih del je za nas, ki smo zbrani na začetku 5. splošnega zasedanja, silno pomembna. Odkriva nam smisel in pomen skupnega razločevanja glede velikih problemov, s katerimi se srečuje Cerkev tekom stoletij, in jih pojasnjujejo apostoli in starešine z lučjo Svetega Duha. Ta pojasnila in odločitve pomagajo božjemu ljudstvu, da hodi v ljubezni k popolni resnici. Voditelji Cerkve razpravljajo, toda vedno z versko držo ob poslušanju Kristusove besede v Svetem Duhu. Zato lahko na koncu zaključijo: “Odločili smo, Sveti Duh in mi” (Apd 15,28).
To je način, metoda odločanja v Cerkvi, v velikih in majhnih skupnostih. To ni le potek razprave, ampak je odsev same narave Cerkve, skrivnost skupnosti s Kristusom v Svetem Duhu. Sveti oče je nato omenil potek del dosedanjih 4. splošnih zasedanj, od prvega, leta 1955 v Rio de Janeiro, do današnjega. Od drugega splošnega zasedanja, v Medellinu pa do danes, so papeži Pavel VI., Janez Pavel II. in danes on, s svojo prisotnostjo pričevali o bližini vesoljne Cerkve Cerkvam, ki so v Ameriki.
Cerkev smo mi, je nadaljeva papež, skupnost verujočih, Božje ljudstvo s svojimi pastirji, ki so poklicani, da vodijo po poti, skupaj s Svetim Duhom, ki ga je poslal nebeški Oče. Med Kristusovim odhodom in njegovim zadnjim, novim prihodom, je čas Cerkve, ki je Kristusovo telo. Minilo je že 2000 let, in več kot 500 let Cerkve, ki roma v Ameriki, in daje vernikom življenje preko zakramentov in na teh poljanah seje dobro evangeljsko seme, ki že daje nekje trideseteren, drugje šestedeseteren in ponekod stoteren sad.
Nova zaveza nam predstavi Kristusa kot Očetovega poslanca, misijonarja. Kristusovo poslanstvo se je zaključilo v ljubezni. Danes vam izročam mojo prvo okrožnico, Bog je ljubezen, s katero sem hotel vsem pokazati na bistvo krščanskega sporočila. Cerkev se čuti učenka in poslanka, misijonarka te Ljubezni. Je misijonarka samo takrat, kadar je učenka, to je, kadar je sposobna, da jo pritegne Kristusova ljubezen. Prozelitizem ni lasten Cerkvi. Cerkev raste in se razvija predvsem takrat, kadar jo pritegne Božja ljubezen, kakor je Kristus pritegnil k sebi vse z močjo ljubezni, ki jo je dokončno izpričal na križu. To je naša moč, je nadaljeval papež, ki premaga svet … mir, ki ga je Kristus dosegel s svojim križem. In ta vera je naredila Ameriko “celino upanja”. Ta vera in politična ideologija, tudi ne družbeno gibanje in ne gospodarski sistem. Pravi temelje tega upanja je vera v Boga, ki je Ljubezen, ki se je učlovečil, umrl in vstal od mrtvih, vera v Jezusa Kristusa. Kot moji predhodniki, vam tudi jaz danes ponavljam, bodite zvesti učenci, da boste pogumni in učinkoviti misijonarji.
Vso Cerkev, je zaključil papež svoj nagovor med odtvoritveno Evharistijo, mora navdihovati in razgibati Kristusova ljubezen, ki je predokus Svetega mesta v katerem blesti Božja slava. Takšna Cerkev sprošča nezaustavljivo misijonarsko moč, ki je moč svetosti, da bo žarela na tej celini in po vsem svetu. Po slovesni sveti maši je papež z verniki zmoli Raduj se Kraljica nebeška in v nagovoru pozdravil razne skupine v več jezikih.







All the contents on this site are copyrighted ©.