Dve današnji najbolj slovesni dejanji Svetega očeta
(13. maj) - Papež Benedikt XVI. je danes v Aparecidi opravil dve ključni slovesni
dejanji na začetku 5. splošnega zasedanja škofovskih konferenc Latinske Amerike in
Karibov. Dopoldne je to bila slovesna sveta maša, s pridigo, ki je uradno gradivo
5. splošnega zasedanja, popoldne pa uvodni govor in predsedovanje prvi seji 5. splošnega
zasedanja. Nekaj po deveti uri po krajevnem, to je nekaj po drugi uri popoldne
po našem času, je Sveti oče odšel iz bogoslovnega semenišča v Marijino svetišče v
Aparecidi. Med potjo je pozdravljal ogromno množico vernikov, ki so se zbrali k tej
slovesni Evharistiji. Ob deseti uri je pristopil k oltarju in začel slovesno somaševanje
s škofi in duhovniki, ki so delegati raznih škofovskih konferenc. Na začetku sv. maše
je vse pozdravil domači nadškof, Raymundo Damasceno Assis. Na začetku svoje pomembne
homilije je najprej povedal, da v sebi čuti posebno veselje, za katero nima besed,
da bi ga izrazil. Posebej je poudaril bogoslužni velikonočni čas in kraj obhajanje
današnje svete maše. V velikonočnem času so že blizu binkoštnemu prazniku. Cerkev
nas spodbuja naj z veliko vnemo prosimo za dar Svetega Duha. Kraj slovesne Evharistije
pa je Svetišče Marijinega prikazanja v Aparecidi, ki je srce marijanske pobožnoti
v Braziliji. Danes nas je Marija zbrala v tej dvorani zadnje večerje kot Mati in Učiteljica
in nam pomaga, da enodušno in zaupno molimo in častimo Boga. To evharistično slavje,
je nadaljeval Sveti oče, je najbolj trden temelj 5. splošnega zasedanja, ker temelji
na molitvi in Evharistiji, Sacramentum caritatis – Skrivnosti ljubezni. Papež
se je posebej ustavil pri prvem današnjem berilu iz Apostolskih del, ki nam poroča
o “kocilu v Jeruzalemu” in njegovih odločitvah, kako naj ravnajo pogani, ki so postali
kristjani. Ta stran Apostolskih del je za nas, ki smo zbrani na začetku 5. splošnega
zasedanja, silno pomembna. Odkriva nam smisel in pomen skupnega razločevanja glede
velikih problemov, s katerimi se srečuje Cerkev tekom stoletij, in jih pojasnjujejo
apostoli in starešine z lučjo Svetega Duha. Ta pojasnila in odločitve pomagajo božjemu
ljudstvu, da hodi v ljubezni k popolni resnici. Voditelji Cerkve razpravljajo, toda
vedno z versko držo ob poslušanju Kristusove besede v Svetem Duhu. Zato lahko na koncu
zaključijo: “Odločili smo, Sveti Duh in mi” (Apd 15,28). To je način, metoda
odločanja v Cerkvi, v velikih in majhnih skupnostih. To ni le potek razprave,
ampak je odsev same narave Cerkve, skrivnost skupnosti s Kristusom v Svetem Duhu.
Sveti oče je nato omenil potek del dosedanjih 4. splošnih zasedanj, od prvega, leta
1955 v Rio de Janeiro, do današnjega. Od drugega splošnega zasedanja, v Medellinu
pa do danes, so papeži Pavel VI., Janez Pavel II. in danes on, s svojo prisotnostjo
pričevali o bližini vesoljne Cerkve Cerkvam, ki so v Ameriki. Cerkev smo mi,
je nadaljeva papež, skupnost verujočih, Božje ljudstvo s svojimi pastirji, ki so poklicani,
da vodijo po poti, skupaj s Svetim Duhom, ki ga je poslal nebeški Oče. Med Kristusovim
odhodom in njegovim zadnjim, novim prihodom, je čas Cerkve, ki je Kristusovo telo.
Minilo je že 2000 let, in več kot 500 let Cerkve, ki roma v Ameriki, in daje vernikom
življenje preko zakramentov in na teh poljanah seje dobro evangeljsko seme, ki že
daje nekje trideseteren, drugje šestedeseteren in ponekod stoteren sad. Nova zaveza
nam predstavi Kristusa kot Očetovega poslanca, misijonarja. Kristusovo poslanstvo
se je zaključilo v ljubezni. Danes vam izročam mojo prvo okrožnico, Bog je ljubezen,
s katero sem hotel vsem pokazati na bistvo krščanskega sporočila. Cerkev se čuti učenka
in poslanka, misijonarka te Ljubezni. Je misijonarka samo takrat, kadar je učenka,
to je, kadar je sposobna, da jo pritegne Kristusova ljubezen. Prozelitizem ni lasten
Cerkvi. Cerkev raste in se razvija predvsem takrat, kadar jo pritegne Božja ljubezen,
kakor je Kristus pritegnil k sebi vse z močjo ljubezni, ki jo je dokončno izpričal
na križu. To je naša moč, je nadaljeval papež, ki premaga svet … mir, ki ga je Kristus
dosegel s svojim križem. In ta vera je naredila Ameriko “celino upanja”. Ta vera in
politična ideologija, tudi ne družbeno gibanje in ne gospodarski sistem. Pravi temelje
tega upanja je vera v Boga, ki je Ljubezen, ki se je učlovečil, umrl in vstal od mrtvih,
vera v Jezusa Kristusa. Kot moji predhodniki, vam tudi jaz danes ponavljam, bodite
zvesti učenci, da boste pogumni in učinkoviti misijonarji. Vso Cerkev, je zaključil
papež svoj nagovor med odtvoritveno Evharistijo, mora navdihovati in razgibati Kristusova
ljubezen, ki je predokus Svetega mesta v katerem blesti Božja slava. Takšna Cerkev
sprošča nezaustavljivo misijonarsko moč, ki je moč svetosti, da bo žarela na tej celini
in po vsem svetu. Po slovesni sveti maši je papež z verniki zmoli Raduj se Kraljica
nebeška in v nagovoru pozdravil razne skupine v več jezikih.