Duhovna misel sestre Darije Krhin za 6. velikonočno nedeljo

Dragi bratje, drage sestre! Kaj je osrečujoča skrivnost kristjanovega življenja na zemlji? Odgovor na to, nič kolikokrat postavljeno vprašanje, je preprost: prebivanje Boga v človekovem srcu. To je človekovo najvišje dostojanstvo, odlikovanost in posebnost, to je njegova osrečujoča skrivnost. Pa ne samo skrivnost, ampak moč, ki daje našemu življenju smisel. Bog v nas, Bog v meni, Bog v tebi, je vabilo k svetosti, k edinosti z drugimi, k delom ljubezni, k razdajanju samega sebe. Jezus sam pravi: "Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem." Preprosto bi lahko rekli: ko se Bog 'udomači' v človekovem srcu, se to zgodi, saj je prav spolnjevanje zapovedi najboljša pot za človeka, da raste v tej domačnosti z Jezusom, z Bogom. Zato tudi ne bo odveč, če se bomo ob tej nedelji ustavili in se resno vprašali, kako domač, oseben in globok je naš, moj in tvoj, odnos z Bogom. Od tega odgovora je v življenju marsikaj odvisno - najbrž kar vse, kar se nanaša na življenje po veri.
Iz evangelija šeste velikonočne nedelje zvemo o dveh temeljnih vrednotah Cerkve na njenem zemeljskem popotovanju, o veri in ljubezni; torej o temeljnih vrednotah nas, ki verujemo. Če izpolnjujemo Jezusove besede, potem je naše merilo sveta in življenja ljubezen do Boga in do bližnjega, radikalna ljubezen, ki vztraja do konca; ljubezen, ki je ne odvračajo od delovanja naši bolj ali manj sebični osebni načrti, želje in strahovi, pogosto povezani še s kakšnim nepotrebnim obzirom. Dokaz torej, da ljubimo Boga, je konkretno izpolnjevanje zapovedi. Sveti Avguštin pa pravi, da je "ljubezen dopolnitev vseh dobrih del. Tam je cilj; tečemo, da dosežemo; tečemo naproti njej; v njej se bomo odpočili, ko dospemo na cilj". Ta cilj je Bog, ki je ljubezen. Zaradi take ljubezni je človek pripravljen "svoje življenje zastaviti za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa," kot pravi prvo berilo.
Pomembno sporočilo nedeljskega evangelija je tudi resnica, da mir srca ne prihaja od sveta; mir srca ne daje svet, ampak je Božji dar. "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem," pravi Jezus. "Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaší." Mir sveta je navidezen mir, ki ga lahko vedno kaj razjeda od znotraj. Božji mir pa uživa tisti, ki v življenju gradi na Bogu in je zato pripravljen tvegati; uživa ga tisti, ki dela pošteno, pa čeprav ob tem doživlja posmeh okolice in zavračanje - morda celo s strani najbližjih; uživa ga tisti, ki zna biti dober do drugih brez iskanja lastnih interesov in skritih računov. Tega je zmožen tisti, ki je v resnici zasidran v Bogu, in ga zato nič ne vznemirja in ne plaši.
Tretji poudarek pa je Jezusovo zagotovilo, da nas ne bo pustil samih: "Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal." Prihod Svetega Duha pomeni moč, ki jo podarja Jezus, da deluje v nas, da lahko živimo iz ljubezni, da smo pripravljeni vztrajati do konca, pa naj pride karkoli, da doumemo globlji smisel in pomen vsega, kar je Jezus povedal in naredil; da nam tako postane blizu resnica, ki jo je učil.Sedaj pa se še vprašajmo, kaj bomo naredili z vsemi temi priporočili, ki nam jih ponuja evangelij. Dajejo nam priložnost, da si odgovorimo, ali je naše srce v miru: s samim seboj, z drugimi in tudi z Bogom? Če ni dovolj reda v našem življenju, nam bo mir vrnilo notranje spreobrnjenje. Ali smo pozorni na glas Božjega Duha, ki nas tolaži in nam prišepetava vse, kar je Jezus povedal? Da bi ga slišali, je potrebno nekaj molka v našem življenju: v začetku in ob koncu dneva, kaj več časa morda ob koncu meseca, in podobno. Vprašati se moramo tudi, ali je gotovost, da je Bog Oče in nas ima rad, dovolj vstopila v naše življenje? Kolikor več pozitivnih odgovorov si bomo lahko dali, toliko bolj živa je v nas osrečujoča skrivnost krščanskega življenja.