Srečanje med Samarijanko in Jezusom

Danes začnemo razmišljati o Jezusovih neposrednih srečanjih z ženami nove zaveze, od začetka njegovega javnega delovanja. Samarijanka, tujka je bila med prvimi, s katero se je Jezus neposredno srečal ob vodnjaku. Dogodek natanko in obširno opiše evangelist Janez v četrtem poglavju svojega evangelija.
Samarijani so v osmem stoletju pred Kristusom tvorili jedro severnega kraljstva. Ko so se Judje vrnili z izgnanstva, so jim Samarijani ponudili pomoč pri obnovi templja. Toda Judje so to zavrnili, ker se niso hoteli pomešati z ljudstvom, ki ni bilo več judovsko, ker so menili, da so postali obredno nečisto ljudstvo. V bistvu pa je šlo za nasprotovanje med severom in jugom. To je bil tudi vir in začetek zagriženega sovraštva med obema judovskima kraljstvoma. Sčasoma so Samarijani oblikovali svoje bogoslužje v templju na gori Garizim. Tudi zaradi tega so jih Judje imeli za pogane.
Evangelist Janez poroča, da se je Jezus srečal s Samarijanko ob Jakobovem vodnjaku, ki je bil blizu kraja Sihar v Samariji. Toda ta Samarijanka ni bila običajna žena. Iz poročila izvemo, da je imela pet mož in da moški, s katerim je živela, ko se je srečala z Jezusom, ni bil njen mož. Vsekakor je bila težko dostopna ženska oseba. V njeni duši je tlelo stoletno sovraštvo med Judi in Samarijani, temnoskrivnostne izkušnje z moškimi in kdo ve, kaj še vse drugega.
Jezusovo srečanje z njo sodi v evangeljsko sporočilo, da smo vsi ljudje enaki pred Bogom in da kristjani moramo preseči še tako skrivnostne ovire sovraštva, klanske pripadnosti in tragične osebne izkušnje posameznikov ali celih skupin. Za Jezusove učence je bilo srečanje s Samarijanko pravo pohujšanje, nekje v globini pa veliki izziv, kako naj kot Jezusovi učenci pristopajo k tujcem. Srečanje med Jezusom in Samarijanko je bilo v bistvu klic k spreobrnjenju. Evangelist Janez, ki je bil med učenci najbolj nežna duša in najbolj dovzeten za globino osebnih odnosov, to srečanje podrobno opiše kot vzorec, kako naj kristjan vzpostavlja odnose v evangeljskem, Kristusovem duhu.
Jezus je začel srečanje na videz zelo preprosto. Kot Jud in moški je vljudno prosil Samarijanko naj mu da vode, da bo pil. Prvi učinek je bilo Samarijankino presenečenje, kako to, da jo on kot Jud, moški in neznanec prosi, da mu ustreže v temeljni človeški potrebi, odžejati se. Ko ji Jezus namigne, da ji on lahko da drugačno, živo vodo, se njeno zanimanje usmeri na versko raven. In takoj mu našteje razlike v verovanju. Ko sta se komajda sporazumela, ji Jezus pravi, da naj pokliče moža. S tem se je dotaknil njene verjetno najbolj boleče točke, namreč neuspeha, da bi kot ženska sproščeno in osrečujoče nagovorila moško dušo. Na tej točki preseneti Samarijankina iskrenost do sebe in sogovornika. Odgovori mu, da nima moža, kljub temu, da je živela z moškim. Ko ji Jezus pritrdi, da je prav odgovorila, ker moški, s katerim živi, dejansko ni njen mož ne po zakonu in še manj po duševni in duhovni bližini, se Samarijanka odpre na izključno verski ravni. Evangelist nadaljuje poročilo s podatkom, da je odhitela v Sihar in ljudem začela pripovedovati, da je srečala Jezusa in kaj vse, da ji je povedal. Kakšno pot je v tistih nekaj minutah pogovora z Jezusom prehodila ta tujka, ki je v sebi nosila stoletno sovraštvo do Judov in toliko osebnih tragičnih izkušenj z moškimi in celotno družbo, v kateri je živela? Kako je Jezus v njej osvobodil vezi, ki so tako lastne klanski družbeni ureditvi? Kaj je bilo tisto, kar je v njej prebudilo sproščen odnos do drugačnosti moških, da ji je postala prijetna, še več, da jo je oznanjala drugim? V tej zgodbi imamo dva junaka. Jezusa, ki ve kaj je v človeku, in Samarijanko, ki je z njegovo pomočjo presegla tolike mračne silnice in vezi, ki so jo držale v neki globinski nezmožnosti vzpostavljati vsaj do neke mere sproščene in človekoljubne stike z bližnjimi. Tu imamo prvi primer, kako se je ob Jezusu prebujala nova ženskost, ki je na novo osvobajala žensko dušo. In tu moramo iskati razlog, zakaj so žene sprejele Jezusovo sporočilo.