Matere betlehemskih otrok so mesijanska razsežnost Cerkve

Matere nedolžnih otrok, ki jih je v Betlehemu in okolici dal pobiti kralj Herod po odhodu Treh modrih z Vzhoda, so gotovo pomembne žene nove zaveze. O dogodku poroča evangelist Matej in navede preroka Jeremija, da tako potrdi mesijanski pomen tega dogodka.
Časi, ko morajo nedolžni otroci umirati namesto drugih, so vedno zelo kruti časi. Ubiti otroka je isto kot ubiti prihodnost. Otrokova smrt je isto kot odtrgati cvetočo vejo, ki ne bo več dala svojega sadu. Še bolj strahovito je bilo ubijanje herodovih vojakov, ko so trgali nedolžne dečke iz naročja mater in jih z mečem pokončali. Kaj takega lahko ukaže in stori le človek, ki ni nikoli ljubil, ki je v srcu nasilen in neusmiljen. Kralj Herod je bil tak. Iz strasti po oblasti je ubil celo svoje lastne sinove in brata, da si je lahko vzel njegovo ženo Herodiado. V sebi je dejansko nosil ledeno srce.
Herodova krivda pa je bila še večja, ker so mu Modri povedali, da so se prišli poklonit Mesiju, ki ga je judovsko, to je Herodovo ljudstvo pričakovalo. S svojo odločitvijo, da med betlehemskimi dečki ubije rojenega Mesijo, je Herod naravnost nasprotoval božji obljubi, pričakovanju pobožnih Judov in vsega človeštva. To svojo namero je hotel prikriti s smrtjo vseh Jezusovih vrstnikov v Betlehemu. V tem pogledu je bil neznansko zahrbten in krut, ker je tako samo povečal in razširil gorje na toliko mater in družin.
Kadar pa razmišljamo o tej Herodovi odločitvi v luči njegovih prepričanj, vidimo, da je bil v svoji hudobiji nekako logičen. Mesija je bil obljubljeni Odrešenik vsega ljudstva, še več, prišel je, da odreši vse človeštvo. Zato je Herod v svoji hudobiji, ko je odločil, da ubije rojenega Mesija, hotel kaznovati vse ljudstvo, vse, ki so pričakovali odrešenje. Tu je neka logika hudobije. Drugi vidik te logike pa je ta, da hudobija vedno ubija življenje in vse, ki si prizadevajo za življenje, ga spoštujejo in pospešujejo. Hudobija, ki je v bistvu upor Bogu, ki je Življenje samo, je upor življenju, je zanikanje življenja, zato najbolj in najprej napade tiste, ali tistega, ki se najbolj iz postavi v prid življenju. Herod je dokaz za to, saj je z umorom betlehemskih dečkov napadel njihove matere, ki so jim dale življenje in so živele za svoje otroke. V njih in v vsem ljudstvu je hotel uničiti pričakovanje odrešenja, celo Odrešenika samega. Pomor betlehemski dečkov in žalovanje njihovih mater pa je predvsem mesijanski dogodek. Že samo rojstvo Mesija je razkrinkalo dejansko vsebino odnosov v takratni judovski družbi, predvsem pa vsebino Herodovega vladanja. Kadar pa je hudobija razkrinkana, pravijo duhovni pisatelji, postane še posebno napadalna, pokaže vso svojo ubijalsko in rušilno moč ter naravnanost. Kralj Herod, kot zavesten in prepričan podanik, še več, vernik hudobije, je skrajno uničevalno odgovoril na novico o Mesijevem rojstvu. Ta dinamika bo vedno bolj prisotna v Jezusovem javnem delovanju, ko je ozdravljal bolezni, učil nov nauk in ljudem razodeval, da je Bog Ljubezen, bolj je raslo sovraštvo zakrnjenih Judov do njega in njegovih učencev. To je tudi zakonitost Cerkve. Bolj ko živi evangelij, bolj jo preganjajo, tako na ravni posameznih kristjanov, kot ustanovo, ki živi v družbi. V tem pogledu ima Herod vedno svoje potomce. Ti vedno napadajo najprej pristno in lepo materinstvo, ki je v službi življenja. Danes tako, da matere silijo k umoru s splavi in drugače. Zato je danes med nami veliko betlehemskih mater, ki jokajo za svojimi otroci, ki jih ni več, in se ne morejo potolažiti. Toda vsaka prava žalost matere za svojimi otroci je začetek novih oblik ljubezni do njih in življenja, ki je že močnejša kot zlo, ki jih je prizadelo.