Kissingerjev govor na 13. zasedanju Papeške akademije za družbene vede

RIM (4. maj) – 13. plenarno zasedanje Papeške akademije za družbene vede je letos potekalo na temo: Lubezen in pravičnost v odnosih med ljudstvi in narodi. 32. članom Akademije, ki jo je leta 1994 ustanovil papež Janez Pavel II., se je srečanja udeležilo več povabljenih predavateljev z verskega in političnega sveta. Zbranim je spregovoril Henry Kissinger, bivši državni tajnik Združenih držav Amerike, in izpostavil premike, do katerih prihaja v odnosu med državo, v katero se povezuje posamezni narod, in drugimi političnimi tvorbami. V prehodu od monarhično urejenih držav do držav, ki temeljijo na ustavi in volji ljudstva, je postajal vedno pomembnejši posameznik. V zadnjih letih, ko je globalizacija na področju gospodarstva vedno večja, je poudaril Kissinger, postaja vrsta držav in njihovih narodov vedno bolj slabotni. Kljub temu pa države in njihove ustavne ureditve ostajajo osnovne tvorbe, h katerim se njihovi državljani zatekajo po pomoč v primerih, ko se soočajo z negativnimi vplivi globalizacije. Kissinger je dejal, da je nek narod v resnih težavah takrat, ko njegovi pripadniki niso več zmožni in pripravljeni na žrtvovanje in odrekanje v korist države. Ta Kissingerjeva misel je podobna skrbi, ki jo je izrazil papež Janez Pavel II. v svoji posinodalni apostolski spodbudi Cerkev v Evropi. V njej je papež Evropejce prosil, naj ne izgubijo upanja, naj ne odnehajo verovati v prihodnost, in se še naprej odločajo za otroke, saj bo tako Evropa imela zagotovljeno prihodnost. Henry Kissinger, ki je leta 1973 prejel Nobelovo nagrado za mir, je še povedal, da mora vsak narod gojiti čut za tisto, kar je onkraj njega samega, tudi onkraj države, torej imeti spoznanje božanskega.