Betsabeja in začetki monarhije v Izraelu

Sveto pismo stare zaveze nam zelo natančno opiše vlogo žena pri nastajanju judovske monarhije. Nekatere so imele pri v tem procesu izključno negativno vlogo, kot kraljica Jezabela, druge posredno, kot Urijeva žena Betsabeja, ki jo je kralj David izkoristil, ki pa mu je rodila sina Salomona, Davidovega naslednika. Silno pozitivno vlogo pa sta imeli kraljica iz Sabe in kraljica Estera.
Kralju Davidu je Urijeva žena Betsabeja rodila Salomona, poroča evangelist Matej v rodovniku Jezusa Kristusa. Bestabejina lepota zanjo ni bila vedno vir veselja. Prav gotovo je bila za njenega moža Urijo, ki je bil Davidov vojak. Njena lepota bi šla v pozabo, če je nekega dne ne bi opazil kralj David, ko se je kopala na vrtu. V tistem trenutku je bilo konec Urijeve sreče ob Betsabeji. Mogočen mlad kralj jo je povabil v kraljevo palačo in se je združil samo z njenim telesom, ne pa z njeno dušo. Ne David ne Betsabeja si nista predstavljala, da se bo iz njune telesne združitve izšel Mesija. Združila ju je zgolj strast, ki je nato Davida prisilila v zlobno zvijačo, s katero je ubil Betsabejinega moža. Dovolj je bilo, da je poslal Urijo v prvo bojno vrsto, kjer je bila verjetnost smrti skoraj gotovost. In tako se je zgodilo. Betsabeja je dolgo objokovala moža Urija, toda ni se znala odreči Davidu, kljub temu, da je poznala njegovo hudobijo s katero je odstranil Urija. Po obdobju žalovanja, je postala Davidova žena, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Prvi otrok, sin pregrehe je umrl. Pozneje se jima je rodil Salomon, ki ga je Bog ljubil in ga obdaril z modrostjo, kot je ni imel nihče pred njim in ne za njim. Ko je prerok Natan Davidu po Božjem naročilu razgrnil strahoto njegovega greha in krivde, se je David iskreno kesal. V kesanju se mu je pridružila tudi Betsabeja. Do tistega trenutka je njuna strastna zgodba zgolj človeška, polna strasti, od telesne do uživanja v oblasti, prevari in prestopanju vseh vrednot. Od izdaje prijateljstva in zvestobe, ki jo je Urija toliko krat izkazal do Davida, do prikrivanja prešutva pred dvorjani in ljudstvom. Na takih temeljih je bila monarhija že v naprej ogrožena. Preobrat je bilo Davidovo kesanje, ki je postalo zgled spokornosti za vse čase do konca sveta. Kralj David je priznal v svoji vesti, da je njegov umor Urije bil veliki zločin pred Bogom in ljudmi. Njegovo priznanje pa je bilo tudi javno. Kot kralj je javno priznal, da je Bog njegov Kralj, on pa je kralj, ker Bog to dopusti in mu daje moč, da vrši Božjo voljo s pravo držo do Boga, ki je Kralj kraljev. S kraljem Davidom je Jahve v zavesti ljudstva postal Kralj vsega stvarstva, temelj vsakega kraljestva. Kralj David pa je postal veliki kralj, ker je tudi s pomočjo žene Betsabeje odkril pravi odnos do Boga in do svojih podanikov, ki so vsi bili člani izvoljenega ljudstva. To kar je bilo, ali je še v drugih kraljestvih normalno razmerje oblasti, da vladajo nad podrejenimi, je s kraljem Davidom in njegovim grehom postalo vir drugačnih odnosov do Boga in ljudi. In v tem smislu je Judova kraljevina nekaj čisto novega in drugačnega.