Duhovna misel s. Darije Krhin za nedeljo Dobrega Pastirja

Dragi bratje, drage sestre! Nedelja Dobrega pastirja - kot pravimo 4. velikonočni nedelji - je Svetovni molitveni dan za duhovne poklice. Letos ga obhajamo že 44. Posebni namen te nedelje je za nas nova priložnost, da ob evangeljskem odlomku o Dobrem pastirju razmišljamo o duhovniškem poklicu in o drugih poklicih v Bogu posvečeno življenje. V času, v katerem živimo, je to še posebej pomembno in potrebno. Zastavlja se mi vprašanje, kako o tej poklicanosti govoriti danes, ko je tako prisotna močna skušnjava, da je človek samozadosten, in se zato zapira skrivnostnemu načrtu, ki ga ima z njim Bog? Odsotna je tudi resnica, da je življenje dar, ki smo ga prejeli, da smo bili v življenje poklicani in da je zato tudi vsakdo poklican v njem uresničiti določen načrt, ki ga ima z njim Bog. Jezus Kristus, ki razodeva Očetovo ljubezen, tudi danes kliče mnoge mlade, in jih vabi, naj bi se podali na pot, ki jo je on začrtal zanje. Na njej jih bo moč Božje ljubezni usposobila za posredovanje le-te bratom in sestram, h katerim bodo poslani.
Zakaj ni danes gledanje na življenje kot na poklicanost dovolj ovrednoteno? Najbrž zato, ker na splošno namesto o poklicanosti tako radi govorimo o karieri, o dosežkih v nekem poklicu in o uspešnosti, ki jo je nekdo imel ali jo ima v življenju. Splošno družbeno ozračje tudi ni naklonjeno ustanavljanju družine, iz katere duhovni poklici prihajajo, zato še toliko manj duhovnim poklicem samim. Pa vendar v Cerkvi veliko molimo, delamo za duhovne poklice in govorimo o njih. Če bomo vsemu temu dodali še molitev, povezano z delom za naše družine, bo Bog dal svoj blagoslov. Papež Benedikt XVI. pravi, da "ni presenetljivo, da tam, kjer goreče molijo, poklici cvetijo. Svetost Cerkve je v bistvu posledica povezanosti s Kristusom in odprtosti skrivnosti milosti, ki deluje v srcih vernih" (maj 2006).
Morda bo kdo rekel, da se vse to lepo sliši in da bi bilo lepo, če bi bilo tako. V čem je skrivnost pravkar povedanega? Zelo močno jo osvetljuje kratek evangeljski odlomek četrte velikonočne nedelje. Če danes manjkajo duhovniki, katerih delo je nenadomestljivo; če ni dovolj redovnikov in redovnic, pričevalcev, da je samo Bog tisti, ki v vsej globini izpolni hrepenenja človekovega srca; če manjkajo oznanjevalci Besede, ljubezni, molitve - je to zato, ker kristjani ne jemljemo svojega življenja krščenih kot popolne pripadnosti Kristusu - trdijo duhovni pisatelji. Vsi verniki naj bi gojili prisrčen odnos s Kristusom, učenikom in pastirjem svojega ljudstva. To ni nekaj, kar je samo za izbrane. Jezus to pokaže v odlomku, ki govori o odnosu, ki vlada med ovcami in pastirjem, med tistim, ki veruje v Kristusa in hodi za njim ter njim kot Učiteljem. Jezus pravi: "Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj;" "njim dajem večno življenje."To pomeni, da mora biti v nas želja po poslušanju Kristusa, da mora on postati merilo naših misli, odločitev in dejanj, če hočemo res biti njegovi učenci. Poslušanje Kristusa za nas pomeni ljubezen do Svetega pisma in prizadevanje, da bi ga čim bolje poznali. Kadar ga prebiramo, naj bo v nas velika želja in prošnja: "Govori, Gospod!" Obenem moramo verovati, da nas Kristus kot pastir vodi "k izvirom živih voda", kjer bo "obrisal vse solze z naših oči", kot slišimo v drugem berilu. Glas Dobrega pastirja poslušamo vsako nedeljo, bolje, vsakokrat, ko smo pri evharistični daritvi; slišimo ga lahko vsak dan, če posvetimo vsaj malo časa branju Svetega pisma - morda za eno stran evangelija. Ob tem se vprašajmo: "Gospod, kaj mi hočeš s tem povedati? Kaj bi ti naredil na mojem mestu? Za kaj in kako bi se odločil?" Tâko branje postane molitev, ta pa dobi svoj konkreten izraz v življenju. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da ne gre za odnos, ki ga gradijo spomini na Jezusa, ki je nekoč živel na zemlji. Ne, Jezus ni spomin, Jezus je navzočnost, Jezus je vstali in žívi! Tega vstalega in živega Kristusa prosimo, naj nas usliši, ko ga prosimo za nove duhovne poklice ter za njihovo svetost in stanovitnost.