Pogovor z gospodom kardinalom Josipom Bozanićem

Vprašanje: Gospod kardinal, tukaj v Rimu ste bili danes pri Svetem očetu. Kakšna je bila tema pogovorov, ki je zanimiva za naše področje?
V Rimu sem kot član predsedstva evropskih škofov, in to od torka do danes. V predsedstvu smo trije kardinali: nadškof iz Budimpešte, Peter Erdoe, nadškof iz Baurdeau-a, Ricard, in jaz, skupaj z generalnim tajnikom.
Danes nas je sprejel Sveti oče. Sprejem je trajal dlje, kot je bilo predvideno. Sveti oče se je še posebno zanimal za nove evropske premike. Zlasti so mu pri srcu, kar tudi sam večkrat ponovi in kar je v Evropi bistveno, to so namreč človek, življenje, družina. To so tematike, ki smo se jih v pogovoru dotaknili. Razen tega smo govorili o drugih cerkvenih in necerkvenih vprašanjih, kot so odnosi do drugih kristjanov in do drugih verstev.
Vsekakor je za nas kot vernike in katoličane zelo pomembno, da se zavedamo sledeče: danes se z mnogih strani napada ne le družino, ampak se napadajo nosilne ustanove, ki človeku pomagajo v življenju in pri njegovem razvoju. Tako je danes na udaru družina, napadane pa so tudi državne ustanove, kot je šolstvo, ker se želi človeka na nek način iztrgati iz teh okvirjev, da bi lažje z njim manipulirali. Pogosto je edini cilj teh napadov gola manipolacija s človekom.
Srečujemo pa se tudi z novimi problemi, ki nam kažejo na to, da se človek lahko brani v pravem pomenu besede le z Božjo pomočjo. Bog je s človekom, je njegov zaveznik. Človek pa, ki je daleč od Boga, je pravzaprav človek, ki je prepuščen svoji nesreči.
Še eno vprašanje, gospod kardinal. Kakšna je vloga predsedujočih držav v Evropski zvezi, kaj lahko predsedujoče države več naredijo?
Ko se človek pogovarja z ljudmi posamično – v Bruslju sem se srečal tudi z ljudmi iz Slovenije – lahko povem, da je med posamezniki veliko več takih, ki isto mislijo kot mi katoličani, ker se zavedajo določenih problemov. Toda zdi se mi, da bi danes vsi morali biti bolj glasni, bolj jasni, bolj odločni. To kar zagovarjamo, so naše pravice, ki smo jih dolžni zastopati in se zanje boriti. Ne le zaradi nas samih, ampak zaradi prihodnosti. Ljudje v politiki, ljudje v zakonodajnih telesih, ne delajo toliko za sebe, niti ne za sedanjo generacijo, ampak delajo in odločajo za prihodnje rodove. Krojijo namreč nekaj, kamor se bodo pozneje usmrejali prihodnji rodovi, predvsem otroci in mladina. Zato je potrebno nekako okrepiti to zavest, da je vse to odvisno od nas, in se ne smemo bati, v sebi moramo premagati strah. Mi, ki smo izšli iz komunizma, imamo določen občutek manjvrednosti, ker se nam vsiljuje nekaj s pridevnikom, oziroma s predznakom, to je napredno in to morate vsi spoštovati. Treba pa je videti, ali je tisto res napredno, ali pa ni. Mogoče je prav tisto, kar trdijo, da je napredno, ravno nazadnjaško, toda oni nam to predstavljajo kot napredno. Tisti pa, ki to delajo, to počno zelo glasno. Ko pa človek gleda, koliko ljudi imajo za seboj, tisti, ki glasno govorijo, potem so to pogosto le peščice ljudi, skupinice. Nekatere bi lahko strpali v en avtobus.