Dve leti papeževanja Benedikta XVI.

Ob 17.50, 19. aprila 2005, je iz slovitega dimnika nad Sikstinsko kapelo začel prihajati beli dim. To je bilo znamenje, da ima katoliška Cerkev novega Papeža, oziroma Rimskega škofa. Tako se je začelo papeževanje Benedikta XVI., ki je bil poklican, da po 27. letih papeževanja Janeza Pavla II. vodi Cerkev na začetku tretjega krščanskega tisočletja. Papež Ratzinger je postal 265. Kristusov namestnik in osmi nemški papež v zgodovini Cerkve. V dveh letih svoje službe se je že srečal z nad 7 milijoni ljudi, opravil tri apostolska potovanja po Italiji in 5 mednarodnih. Med zgodovinskimi dogodki med temi potovanji naj omenimo le tri: obisk v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu, predavanje na univerzi v Regensburgu in obisk Plave mošeje v Carigradu. Do sedaj je napisal okrožnico Bog je ljubezen, posinodalno Apostolsko spodbudo o Evharistiji in knjigo Jezus iz Nazareta, ki je te dni prišla v knjigarne.
Danes minevata natančno dve leti, ko se je papež Benedikt XVI. z lože na pročelju bazilike sv. Petra v Vatikanu, predstavil kot novi Rimski škof. Dejal je, da so gospodje kardinali po velikem papežu Janezu Pavlu II., izvolili njega, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Njegova preprostost je dejansko osrednja značilnost njegovega papeževanja. Njegova beseda je jasna, vedra, globka, se dotakne srca in razgiba človekovo zavest in vest. Papeževa beseda je hkrati blaga, krotka in močna. Govori o svoji slabosti, prosi, da molimo zanj, da ne bi pobegnil pred volkovi. Njegove kretnje so mirne, in stori vse, da bi v njegovem delovanju prišel do izraza Kristusov sijaj. Vera, tako razlaga, ni moralizem, niso prepovedi, ampak je postati Jezusovi prijatelji. Vera je srečanje s križanim Bogom na nov, živ in konkreten način. Vera je srečanje z Bogom, ki želi odrešiti vse, tudi svoje in naše sovražnike. Letos februarja je v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja razlagal, da je ljubezen do sovražnika srčika 'krščanske revolucije', revolucije, ki ne temelji na strategiji gospodarske, politične in medijske moči. Revolucija ljubezni je v bistvu ljubezen, ki ne izhaja iz človekovih zmožnosti, ampak je Božji dar, ki si ga zaslužimo tako, da zaupamo samo in brez pridržkov v Božjo usmiljeno dobroto. In to je novost Evangelija, ki spreminja svet brez hrupa. To je herojstvo 'malih', ki verujejo v Božjo ljubezen in jo širijo tudi za ceno življenja.
Nič manj jasen ni njegov govor o razumskosti vere. Smelo je tudi njegovo povabilo neverujočim na veliki pogovor o resnici. Jezusov Bog je tako neskončno dober, pravi papež, tako majhen in tako velik, da je dejansko prepričljiv. Lani aprila je na Trgu sv. Petra v Vatikanu, mladim v tem pogledu dejal tole: »Če gledamo na velike odločitve in izbire, je krščanska izbira tudi danes najbolj razumska in najbolj človeška. Zato lahko z notranjo gotovostjo izdelamo filozofijo, pogled na svet, ki bo temeljil na prvenstvu razuma, na tistem zaupanju, da je Stvariteljski razum ljubezen in da je ta ljubezen Bog.« Prav tako je celoten papežev govor na univerzi v Regensburgu dejansko en sam poziv mladim in vsemu zahodnemu svetu, da razširi obzorja razuma, ki ga je moderna kultura zožila samo na tisto, kar je možno dokazati le s poskusi. Tak razum pa je nesposoben dialoga s kulturami in verstvi. V Regensburgu je Sveti oče vse spodbudil naj ponovno odkrijemo okus za razmišljanje, refleksijo, mladi pa naj se prav posebno sprašujejo Bogu in iščejo njegovo Obličje.Še bi lahko navajali misli Svetega očeta o tolikih drugih pomembnih vidikih vere, življenja in stanj v katerih živi človeštvo. Nocoj pa se Bogu zahvalimo za vse, kar smo že od Boga prejeli tudi po sedanjem Svetem očetu.