Sveti oče se je po maševanju v kapeli apostolske nuciature udeležil slovesnega bogoslužja, ki ga je na praznik svetega apostola Andreja vodil ekumenski patriarh Bartolomej I.

ISTANBUL - (30.11.2006) Sveti oče je zjutraj maševal v kapeli v apostolski nuciaturi. Nato se je udeležil slovesnega bogoslužja, ki ga je na praznik svetega apostola Andreja vodil ekumenski patriarh Bartolomej I.
Sveti oče se je vključil v slovesno bogoslužje s svojim govorom o apostolih Simonu Petru in Andreju. Poudaril je, da tako kot je Jezus klical svoja učenca naj gresta za njim in postaneta ribiča ljudi, imamo tudi mi danes možnost podoživeti skupnost dveh bratov, kar je na nek način prispodoba prijateljstva dveh sestrskih cerkva – Rima in Carigrada. Ob tem je izrekel tudi zahvalo Bogu za spominsko srečanje v Jeruzalemu decembra 1964 med papežem Pavlom VI in patriarhom Athenagorasom, o katerih prijateljstvu in trdnih vezeh pričujejo njuni pismi. Na predvečer zaključnega zasedanja II. Vatikanskega koncila, 7. decembra 1965, je bilo v patriarhalni cerkvi sv. Gregorja v Carigradu in baziliki sv. Petra v Vatikanu preklicano tragično izobčenje iz leta 1054. Sveti oče je pri tem posebej omenil obisk predhodnika papeža Janeza Pavla II v Carigradu leta 1979 in obisk ekumenskega patriarha Bartolomeja I.v Rimu. Nato je poudaril, da njegova navzočnost v Turčiji pomeni obnovitev predanosti za nadaljevanje poti vnovičnega oblikovanja polne skupnosti med cerkvijo v Rimu in v Carigradu ter potrdil pripravljenost katoliške cerkve za premagovanje ovir in skupno iskanje še bolj učinkovitega pomena pastoralnega sodelovanja s pravoslavnimi brati in sestrami.
Po besedah papeža Benedikta XVI. je Jezus Simona Petra in Andreja poklical, da bi postala ribiča ljudi. Vstali Gospod ju je pred svojim vnebohodom z drugimi apostoli poslal na misijonsko pot, da bi vse ljudi napravili za njegove učence, jih krščevali in oznanjevali njegov nauk. Ta zaupana naloga tudi danes še ni zaključena, čeprav je njeno izpolnjevanje prav v sodobnem svetu še kako nujno in potrebno.
Ta naloga, ki nam jo je zapustil Jezus, po njem pa še sveta Simon Peter in Andrej, še zdaleč ni zaključena. Prav nasprotno, danes je še bolj nujno potrebno njeno uresničevanje, saj je sekularizacija oslabila tradicije, ki temeljijo v krščanski kulturi, zato smo poklicani, z drugimi krščanskimi skupnostmi obnoviti evropsko zavest o krščanskih koreninah, tradiciji in vrednotah, ter jim dati novo vitalnost. Delitve med kristjani so sramota za svet in ovira za oznanjevanje evangelija, samo z bratsko skupnostjo med kristjani in vzajemno ljubeznijo pa res lahko prispevamo, da bi sporočilo Gospodove ljubezni za vsakega od nas postalo verodostojno. Nato je papež spregovoril o Simonu Petru, njegovi nalogi hranjenja ključev Nebeškega kraljestva, potovanju v Jeruzalem, Antiohijo in Rim, uresničevanju vesoljnega služenja za edinost in njegovega usmiljenja, kar bi moral biti zgled za vse nas, da se tega vedno spominjamo in obnavljamo. Sveti oče je nato govoril o apostolu Andreju za katerega je dejal, da predstavlja srečanje med zgodnjo krščansko in grško kulturo. Krščansko sporočilo je kakor pšenično zrno padlo na zemljo in obrodilo obilen sad, mi pa moramo biti globoko hvaležni za dediščino, ki izhaja iz rodovitnega prispevka med krščanskim sporočilom in helenistično kulturo. Prilika o pšeničnem zrnu, ki je odmrlo, da je obrodilo nov sad, ima vzporednico tudi v življenju svetega Andreja. Iz zgodovine vemo, da je sledil Gospodu in svoje življenje končal z mučeništvom na križu, katerega oblika še danes predstavlja Andrejev križ. Iz tega primera se učimo, da pot vsakega kristjana, kakor tudi Cerkve v celoti, vodi v novo, večno življenje, preko posnemanja Kristusa in njegove izkušnje na križu.
V zgodovini Rimska bizantinska Cerkev izkusili priliko o pšeničnem zrnu. Skupaj častimo številne mučence, katerih kri je postala seme novih kristjanov. Z njimi delimo isto upanje, ki spodbuja Cerkev da nadaljuje svoje poslanstvo, kakor tujec v tuji deželi, sredi preganjalcev sveta in v edinsoti z Bogom. Pravkar končano stoletje je videlo pogumna pričevanja v različnih delih sveta in teh pričevalcev se spominjamo v svojih molitvah ter obenem vse svetovne voditelje pozivamo naj spoštujejo versko svobodo kot temeljno človekovo pravico. Sveti oče je v zaključku liturgije izrekel besede, da sta križ in Jezusovo vstajenje za kristjane vir in znamenje nenehnega obnavljajočega upanja, kar je lepo razvidno že v starodavnem besedilu Pasijon svetega Andreja: »Pozdravljam te, križ, posvečen s Kristusovim telesom in poveličan z njegovimi udi, kot dragocenimi biseri. Naj verni spoznajo tvoje veselje in dar, ki ga hraniš.» Papež Benedikt XVI. je nagovor zaključil s poudarkom, da vero v zmago nad smrtjo na križu in upanje v vstalega Kristusa delimo pravoslavni in katoličani, zato mora biti naš služenje spodbuda in veselo sodelovanje v daru polne edinosti.