Papež začel svoje apostolsko potovanje v Turčiji

ANKARA - (28.11.2006) Papež Benedikt XVI. je srečno prispel v Turčijo, kjer je začel svoje pastoralno potovanje, kot je to sam dejal novinarjem na začetku poleta od Rima do Ankare. Cilj potovanja je dialog, bratstvo, zavzetost za razumevanje med kulturami in verstvi ter sprava. Vsi namreč čutimo isto odgovornost v tem težkem zgodovinskem trenutku. Te papeževe besede bolj podrobno opišejo pastoralno razsežnsot petega apostolskega potovanja izven Italjije, ki je že v središču svetovnega dogajanja in pozornosti. Sproti ga spremljajo novinarji na spletnih straneh od Kanade, Čila do Indonezije in Južnoafriške Republike. Najbolj ga spremljajo v ZDA, nato v Kanadi in seveda v Evropi, zelo veliko v Južni Ameriki, Aziji, najmanj pa v Afriki, kjer so spletne strani še bolj redke. V pripravah na to zahtevno apostolsko potovanje so v Vatikanu največ poudarka dajali ekumenizmu, obisku katoliške skupnosti v Turčiji in seveda odnosom med verstvi, s posebno skrbjo za islam. Papež pa je danes posebej poudaril pastoralno razsežnost tega apostolskega potovanja in posebej omenil, da ne gre za politično potovanje.
Prva dva dneva apostolskega potovanja sta obe strani pripravili na osnovi turškega ceremoniala, ki ga turške oblasti upoštevajo pri vseh državniških obiskih. Prvo pravilo tega ceremiala predvideva počastitev očeta moderne Turčije, Ataturka, kar pomeni, da je prvo uradno dejanje vsakega državnika obisk njegovega mavzoleja in vpis v knjigo častnih gostov, kamor vsak državnik zapiše vsaj en stavek ali misel ob obisku mavzoleja in sedanje Tručije. To je storil danes tudi Sveti oče Benedikt XVI.
Kolikšen pomeni pripisujejo turške oblasti paževemu obisku na svoj način tudi priča odločitev predsednika turške vlade, gospoda Erdogana, ki je sprejel Svetega očeta v dvorani za ugledne goste v letališki stavbi. V pogovuru s predsednikom vlade Erdoganom je papež med drugim dejal, da je vedno občudoval veliko turško kulturo in da je bila od začetka njegove sedanje službe Rimskega škofa, da obišče Turčijo in poglobi prijateljstvo med Svetim sedežem in Turčijo ter pomaga pri srečevanju med kulturami in pri delu za mir ter sprava, kar je dolžnost našega časa.
Po pogovoru s predsednikom vlade Erdoganom in obisku Ataturkovega mavzoleja, je Sveto oče obiskal predsednika Turčije, gospoda Ahmeta Sezerja. Turški protokol tukaj ne predvideva slavnostnih govorov.
Papeža Benedikta XVI. je z vsemi častmi, ki mu gredo kot verskemu voditelju, sprejel podpredsednik turške vlade za verska vprašanja, profesorjem Ali-jem Bardakoglu-jem, v palači Diyanet. Na srečanju so bili navzoči med drugimi veliki mufti Istanbula in veliki mufti Ankare.
Papež se je na začetku svojega prvega govora v Turčiji, navzočim in vsem muslimanom v Turčiji zahvalil za možnost obiska Turčije, zgodovinsko in kulturno zelo bogate dežele, ki jo občuduje zaradi naravne lepote in ustvarjalnosti turškega naroda.
Turčija je za kristjane zelo pomembna država, saj so tu nastale in rasle številne zgodnje cerkvene skupnosti, ki so se navdihovale pri apostolih, posebno svetem Pavlu in svetem Janezu, in tukaj je po izročilu v Efezu na domu apostola Janeza živela Marija. Obenem je bila Turčija priča pomembnega razcveta islamske civilizacije na najrazličnejših področjih. Sveti oče je nato poudaril, da se je na potovanje pripravljal z enakimi občutki, kot njegov predhodnik blaženi Janez XXIII., ki je bil kot nadškof Giuseppe Roncalli v Istanbulu papeški delegat. Isti blaženi je zapisal: »Rad imam Turke, v katerih deželo me je poslal Gospod. Ljubim Turke, cenim naravne kvalitete teh ljudi ki imajo svoj prostor na ozemlju prehoda civilizacij« (Journal of a Soul, 228, 233-4).
Papež Benedikt XVI. je nato navedel besede predhodnika papeža Janeza Pavla II, ki je ob obisku leta 1979 dejal: »Sprašujem se, ali ni prav danes, ko kristjani in muslimani vstopajo v novo obdobje zgodovine, nujno prepoznati in razviti duhovno povezanost, ki nas združuje, ter ohraniti skupna prizadevanja za dobrobit vseh ljudi, miru, svobode, družbene pravičnosti in moralnih vrednot.« Ta vprašanja se nenehno ponavljajo in nas spodbujajo k nadaljevanju dialoga kot iskrene izmenjave med prijatelji. Pri tem je papež navedel del svojega govora, ki ga je imel lani v Koelnu članom muslimanskih skupnost, ko je ponovil potrebo za medverski in medkulturni dialog z upanjem in optimizmom, kar mora postati življenjskega pomena in od česar je v veliki meri odvisna naša prihodnost.
Kristjani in muslimani v svoji veri poudarjajo svet značaj in dostojanstvo osebe, kar je temelj vzajemnega spoštovanja in sodelovanja v službi za mir med narodi. II. Vatikanski koncil namreč uči, da celotno človeštvo deli skupne korenine in usodo. Kristjani in muslimani pripadajo družini tistih, ki verujejo v enega Boga in ki po spoštljivi tradiciji segajo v čase Abrahama« (Nostra Aetate 1,3). Papež poudarja, da nas prav človeška in duhovna enotnost spodbujata pri iskanju skupne poti v prizadevanjih za temeljne vrednote. Vsi smo izzvani delovati za pravičnost, razvoj, solidarnost, svobodo, varnost, mir, obrambo življenja, varovanje okolja in drugih zemeljskih virov. Poklicani smo ponuditi odgovore na vprašanja o smislu in namenu življenja ter umestiti Vsemogočnega Boga na pravo mesto. Pristni dialog med kristjani in muslimani temelji na resnici in iskreni želji poznavanja drug drugega, spoštovanja razlik in prepoznavanja skupnega. V podporo bratskega spoštovanja je papež Benedikt XVI. navedel besede papeža Gregorja VII. iz leta 1076 muslimanskemu princu v Severni Afriki, ki je bil zelo dobrohoten do kristjanov. Papež Gregor je govoril o posebni ljubezni ki jo kristjani in muslimani dolgujejo drug drugemu, ker »verujejo v enega Boga, čeprav na različen način, in ga slavijo in molijo vsak dan kot Stvarnika in voditelja sveta«. Zakonsko zagotovljena, spoštovana in uresničevana svoboda vere predstavlja nujno potreben pogoj za gradnjo družbe ter pristno služenje za najbolj ranljive in uboge.
Papež Benedikt XVI. je govor zaključil z zahvalo vsemogočnemu in usmiljenemu Bogu za srečanje in dodal prošnjo, da bi bil to znak skupne predanosti dialogu med kristjani in muslimani ter spodbuda za nadaljevanje poti v spoštovanju in prijateljstvu.