Papež Benedikt XVI. se je sinoči srečal z zaposlenimi v Vatikanskih muzejih,
VATIKAN – (24.11.2006) Papež Benedikt XVI. se je sinodi srečal z zaposlenimi v Vatikanskih
muzejih, ki so največja skupina zaposlenih v Vatikanu. V krajšem govoru je poudaril
njihovo pomembno vlogo pri ohranjanju in varovanju veličastne umetniške zbirke. Po
besedah Svetega očeta Vatikanske muzeje vsak dan obišča na tisoče ljudi. V letu 2005
jih je obiskalo 3 milijone 800 tisoč, v letošnjem letu pa je število že preseglo 4
milijone ljudi. Obiskovalci pripadajo različnim skupinam, med njimi so številni katoličani,
veliko pa jih ni niti vernikov. Veliko jih obišče tudi baziliko svetega Petra, vendar
jih v Vatikan največ pride prav zaradi muzejev. To je prvi razlog, da mora tovrstna
ustanova odražati veliko odgovornost s stališča krščanskega sporočila. Pri tem je
papež Benedikt navedel besede svojega predhodnika Benedikta XIV. ki je ob začetkih
muzejev njihov namen opisal z besedami: »Ad augendum Urbis splendorem/et asserendam
Religionis veritatem – Za spodbujanje sijaja Rima in potrditev resnice krščanske vere.« Sveti
oče je nato poudaril, da odnos krščanske vere do umetniškega in zgodovinsko-kulturnega
izražanja vključuje številne možnosti za izražanje in razumevanje človeških občutij,
tudi tistih, ki ne pripadajo Katoliški Cerkvi. Obiskovalci Vatikanskih muzejev pa
imajo na nek način možnost poglabljanja v teologijo, ki je podana v podobah, ko si
ogledujejo to res izjemno in edinstveno svetišče umetnosti ter vere. Papež, ki se
zaveda izjemnega dela zaposlenih v muzejih za ohranitev in varovanje umetniškega okolja,
se je vsem zahvalil za njihov vloženi napor in trud, o katerem imajo vsi najboljše
mnenje. Poudaril je, da je pri tem pomembno delo vsakega posameznika, saj je dobro
delovanje muzejev odvisno od najmanjšega prispevka zaposlenih. Sveti oče je v nadaljevanju
svojega govora podal izvirno misel, da je genetski zapis umetnin, ki jih hranijo Vatikanski
muzeji, v tem, da si velika klasična in judovsko-krščanska civilizacija ne nasprotujeta,
ampak se srečujeta v edinem Božjem načrtu. To potrjuje tudi dejstvo, da je davni začetek
te ustanove nastal ob umetnini, ki je posvetna in čudovita skupina Laokontovih skulptur.
Vključitev te umetnine, Laokontove skupine, v vatikansko okolje še bolj polno in izvirno
odraža svojo luč. Luč človeške osebnosti, ki jo je oblikoval Bog, pa se odraža v svobodi
in dramatičnosti odrešitve, izraženi med zemljo in nebom, med mesom in duhom. Luč
lepote, ki od znotraj izžareva umetniško delo, pa duh vodi k odpiranju za plemenito
in vzvišeno vse do tja, kjer se Stvarnik srečuje z bitjem, ustvarjenim po božji podobi.
Vse to nakazuje pravo razmišljanje o Vatikanskih muzejih, ki kažejo enotnost svojih
oddelkov, kljub temu, da so po vsebini med seboj zelo različni. Stik med Evangelijem
in kulturo se še jasneje pokaže v posameznih oddelkih in se skorajda materializira
v nekaterih umetninah. Papež je pri tem posebej omenil sarkofage v oddelku papeža
Pija VII. Kjer so razstavljeni kipi iz prvega obdobja krščanstva in grobovi nekropole
z Via Trionfale, katerih obseg je bil za obiskovalce letos podvojen, ter na izjemno
etnološko zbirko iz misijonov. Po mnenju Svetega očeta Vatikanski muzeji prikazujejo
neprekinjeno vez krščanstva in kulture, vere in umetnosti, božjega in človeškega,
pri čemer Sikstinska kapela predstavlja tako rekoč neprekosljiv višek. Papež Benedikt
XVI. je svoj nagovor zaposlenim v Vatikanskih muzejih zaključil s poudarkom, da je
oseben zgled vseh neprecenljivega pomena pričevanja za vero, tako v delovnem kot domačem
okolju. Zbrane je povabil naj si prizadevajo, da bi vsaka njihova družina postala
majhna cerkev, v kateri se vera in življenje z veselimi in žalostnimi trenutki močno
prepleta.