Papez v Altoettingu - srecanje z redovniki, redovnicami, duhovniki in bogoslovci

Papež Benedikt XVI. je zjutraj s helikopterjem prispel v Altoetting, osrednje nemško Marijino svetišče, kjer ga je pričakalo 70.000 ljudi, ki so se zbrali k maši. Sveti oče je svoj govor dopoldne med sv. mašo posvetil razmišljanju o Marijini veri, ki je vzor vere vsakega kristjana. Novozavezni spisi nam predstavijo Marijo kot ženo, ki vodi molitev porajajoče se Cerkve. Marija je skorajda poosebljena Cerkev, ki moli. Prva značilnost njene molitve je poveličevanje Gospoda, ki ji je storil čudovite stvari.
V svojem govoru se je papež nato ustavil ob odlomku iz evangelija, ki poroča o Jezusovem prihodu na gostijo v Kani Galilejski, kjer ga je Marija prosila naj kaj stori za prijatelje, ki so v stiski, ker jim primanjkuje vina. Na prvi pogled je ta Marijina prošnja polna nekega posebnega človekoljublja. Ko pa pozorneje beremo, vidimo, da je Marija svojemu Sinu zaupala svojo skrb v prepričanju, da bo nekaj storil. Ni ga prosila, kaj naj stori in tudi ne, kako in kdaj naj poseže v potek gostije. Vse je prepustila, izročila in zaupala Sinovi svobodi in moči. In v tem nam je njena priprošnja zgled za našo molitev. Svojemu Sinu je izrazila pravo potrebo ljudi, njihovo težko stanje. Vse to pa je storila z veliko in enkratno srčno dobroto ter pripravljenostjo pomagati. Tu se kaže njeno veliko in pravo materinstvo, ki ga občudujemo in se ga ob Njej učimo. Tako kot ona, tudi min njej in njememu Sinu zaupajmo naše skrbi, potrebe in težke okoliščine. Naslednji pomemben vidik Marijine molitve in priprošnje pa je ta, da vse prepusti Sinovi in Očetovi volji in presoji. V Nazaretu je angelu odgovorila: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« To je njena trajna notranja drža. Uči nas, da v molitvi ne postavljamo v ospredje naše volje, svojih želja, ampak vse to izročimo Bogu in njegovi odločitvi ter njegovemu delovanju. Papež je nato razložil teološki pomen besede žena, ko Jezus svoji Materi odgovori, »kaj je tegi in meni žena«. Mi pa se na kratko ustavimo ob drugem delu stavka: »Moja ura še ni prišla.« Tu nam Jezus pove, da nikoli ne deluje sam, tudi ne tako, da bi ugajal drugim. On deluje vedno izhajajoč od Očeta. In prav to ga druži z Marijo svojo Materjo. On je hotel Marijino prošnjo izročiti Očetu skupaj s svojo, da bo Oče vse v vsem. Marija je to v hipu razumela in ji Jezusov odgovor ni zvenel kot zavrnitev, ampak kot potrditev, zato takoj pove služabnikom: »Karkoli vam poreče, storite!« Ko Jezus spremeni vodo v vino, v bistvu ni naredil čudeža, ampak nam je dal znamenje. Zemeljska svatba je znamenje nebeške svatbe, je znamenje edinosti med Bogom in človekom v Jezusu Kristusu. Tako je prišla Jezusova ura, ki se ponavlja v vsakem obhajanju evharistije, je zaključil papež svoj govor dopoldne med sv. mašo v Altoettingu.
Ob petih popoldne je v Altottingu, v baziliki sv. Ane, Sveti oče vodil molitev večernic pri kateri so sodelovali redovniki in redovnice, duhovniki in bogoslovci. Namen srečanja je bil, da bi se Bogu posvečene osebe vprašale o osebni poklicanosti. Marija je prejela svojo poklicanost po angelovih ustih. K nam pa ne prihaja angel, pa vendar ima Bog z vsakim izmed nas načrt, vsakega izmed nas kliče po imenu. Naša naloga je, da zaznamo njegov klic in mu pogumno in zvesto sledimo. V drugem delu govora je papež prisotnim govoril v duhu Dobrega pastirja, ki vidi kako velika je žetev, delavcev pa malo. Ozrl se je po prostranih poljih tretjega sveta, Latinske Amerike, Afrike, Azije in po žitnicah zahodne civilizacije in Rusije. Gospodar žetve po vsem svetu sočustvuje z množicami, ki hrepenijo po življenju v obilju. Sveti oče je iz vsega srca prosil Gospoda, naj se ozre na svet in pošlje delavcev. Ko pa smo se mu odzvali, je pomebno vedno biti z njim, kamorkoli smo poslani. Ti dve svari sta za Rimskega škofa osnovni. Pri tem bo Bogu posvečenim osebam najbolj pomagala vsakdanja sveta maša, molitev brevirja ter molitve pred Najsvetejšim. Pri tem je papež navedel misel misel sv. Edith Stein, ki pravi, da je v Najsvetejšem navzoč Gospod v dvojni naravi, ne zaradi sebe, amapk za nas, ker se raduje biti z nami in mi potrebujemo njegovo bližino. Pred njim lahko izrečemo vse stiske in hrepenenja in tudi: ”Gospod pošlji nam delavcev na svojo žetev! Naši domovi so tudi kraj, je še dodal sveti oče, kjer zorijo duhovni poklici. Ob koncu je molil še k svetemu bratu Konradu, ki je kot vratar izpolnil svojo poklicanost in nam postal zgled dobrote in človečnosti v hoji za Kristusom.