Papez s prvoobhajanci

Papeža Benedikta XVI. so Bavarci in Nemci izredno toplo sprejeli. Nemška in druga sredstva družbenega obveščanja posebej naglašajo razne vidike papeževe teologije, njegovo osebno skromnost, prisrčnost, pa tudi odločnost in pokončnost. Zelo odmeva, posebno med mladimi govor Svetega očeta, včeraj med mašo, ki se je je udeležilo nad 250.000 ljudi in prisrčno srečanje sinoči z letošnjimi prvoobhajanci. Mladi so zelo prisluhnili papežu, ko je dejal, da kristjani prinašamo Boga svojim sodobnikom, ko živimo v moči vere in kadar Boga postavimo na prvo mesto v našem življenju. Odrasle pa je zelo nagovoril papežev poziv kristjanom, da moramo versko strpnost razumeti tudi kot posebno obliko miselne, moralne in človeške poštenosti in se resno vprašati o Bogu in kakšno mesto ima v osebnem verskem in sploh človeškem prepričanju. Verska strpnost nikakor ne sme biti izgovor za cinizem pred najbolj pomembnimi vprašanji in še manj, da bi se človek do Boga objestno obnašal in ga sistematično izrinjal iz svojega življenjskega obzorja. Prav tako so zelo ploskali, ko je papež dejal, da bo Evropa ponovno vodila človeštvo, ko bo resno in iskreno iskala Boga, ker bo samo tako lahko dala dušo vsemu človeštvu in prihodnjemu razvoju. Te papeževe besede prisotni niso razumeli kot kritiko, ampak kot resničen in stvaren izziv ter možnost za prihodnost. In če pomislimo, da je Munchen v zadnjih desetletjih največ vlagal v najbolj sodobno tehnologijo in je vodilno nemško razvojno središče, potem se je med papeževim govorom res nekaj velikega zgodilo. Rimski škof je prinesel sporočilo, ki ga v tem trenutku potrebujejo, namreč globoko in izdelano držo za snovanje nove prihodnosti.
Papež Benedikt XVI. je sinoči v muenchenski katedrali na kratko molil v kapeli Najsvetejšega, v kripti pa za pokojne nadškofe Muenchna in Freisinga. Sledilo je srečanje s prvoobhajanci, njihovimi starši in vzgojitelji. V nagovoru je med drugim poudaril, da je v berilu, ki je bilo prebrano iz knjige Razodetja, govora o zemlji in sedanjosti, našem življenju in o romanju, ki se ga vsi udeležujemo in hodimo proti prihodnosti. Vsi si želimo najti pravo pot in se želimo veseliti življenja, kakor je rekel že Jezus – imeti življenje v izobilju.
Papež Benedikt XVI. je dejal, da odlomek iz knjige Razodetja govori o spravljenem svetu, v katerem so »ljudje vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov« (Raz 7,9) združeni v veselju. Kot je poudaril Sveti oče lahko do takšnega sveta pridemo, če smo kot osebe, ki živimo z Bogom in kjer je On »razpel svoj šotor nad njimi« (Raz 7,15). Bog namreč ni daleč od nas, v kakšnem oddaljenem kraju vesoljstva, kamor ne moremo priti. On je tukaj in je razprostrl svoj šotor nad nami – v Jezusu je postal eden izmed nas. Ob Vnebohodu ni odšel v oddaljen kraj, ampak je ostal med nami, zato ga lahko imenujemo ti in se z njim pogovarjamo. On nas vedno posluša in če smo dovolj pozorni, slišimo tudi njegove odgovore. Vedno je v Jezusu med spravljenimi ljudmi, ki »so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo«. (Raz 7, 14). Knjga Rarzodetja govori o krvi Jagnjeta in pri tem misli na Jezusovo ljubezen, ki jo je ohranil do konca krute smrti. Takšna Božja ljubezen skupaj s človeško predstavlja kopel v katero nas On potopi v krstu, s katero nas umiva in odrešuje, da postanemo čisti in smo pridruženi Bogu. Dejanje krsta pa je samo začetek. V hoji s Kristusom, v veri in življenju z Njim, se nas njegova ljubezen dotika in nas očiščuje, da postajamo sijoči. Bela oblačila tako označujejo, da v veri postajamo luč in odganjamo mrak, laž, pretvarjanje, in slabo nasploh ter postajamo svetle osebe, narejene za Boga. Krstno oblačilo in oblačilo za zakrament prvega obhajila nas na vse to spominjajo in obenem želijo povedati, da s sobivanjem z Jezusom in skupnostjo vernih, s Cerkvijo, postajamo sami svetla oseba, oseba resnice in dobrega – oseba, od katere odseva lepota dobrega, obilje Boga samega.
Papež Benedikt XVI. je ob zaključku govora nekaj besed namenil tudi staršem in vzgojiteljem in pri tem poudaril, da morajo starši svojim otrokom pomagati rasti v veri in jih spremljati na njihovi poti v hoji za Kristusom. Vse to je potrebno oblikovati v vsakdanjih rečeh, kot je na primer skupni nedeljski obisk svete maše in skupna molitev v domači hiši. To ni izgubljenega časa, ampak resnično združuje in dela dogodke, ljudi in stvari lepše. Molitev vodi ne le k Bogu, ampak drug k drugemu in predstavlja moč miru in veselja. Življenje v družini postane bolj praznično, če je Bog navzoč v skupnosti in se Njegova bližina izkusi v molitvi. Vzgojitelje, učitelje, katehete in vse, ki izobražujejo ter vzgajajo otroke pa je pozval naj ohranjajo prizadevanja za iskanje Boga, ki se nam je razodel v Kristusu. Današnji čas ni najbolj lahek, vendar pa ni dovolj, da otroci in mladi v šolah prejemajo le znanje in tehnične sposobnosti, zanemarja pa se spoznavanje in oblikovanje trdnih moralnih načel. Mlade je potrebno spodbujati, da se bodo spraševali kam in proti čemu gredo njihova življenja. Tudi župnijska skupnost mora ob tem odigrati svojo vlogo in postati nekakšna duhovna domovina za ljudi, velika družina, v kateri je mogoče občutiti vesoljno Cerkev in ob spoznavanju liturgije, kateheze in drugimi pričevanji župnijskega življenja, hoditi skupaj k resničnemu življenju.